Slow Travel

Zdaj vem kako je praznovati rojstni dan na lep jesenski dan. Zgodil se je še tretji izlet v neznano, to leto. Ker pa je od tega lepega dne minilo nekaj malega časa, so morda nekateri detajli zbledeli... vendar bistvo je ostalo. Vse skupaj se je začelo v  nenavadno zgodnjih jutranjih urah (9.30), še bolj nenavadno pa je bilo to, da ni bilo časa za 1. jutranjo kavo, kar se ni zgodilo še nikoli v vsej naši "dolgi" zgodovini. Pa ravno tega jutra, ko je prejšnji večer zakorakal naravnost v naslenji dan. V avtu sem se spraševala pa kam hudiča se nam tako mudi...? Nekam proti Štajerski. In izvoz iz avtoceste je zavil v mesto, ki sem ga obiskala že neštetokrat a še  nikoli zares videla.  To je mesto kjer se je rodila ilustratorka in pravljičarka Lila Prap , mesto kjer vas svet sreča skozi oči Alme M. Karlin , vam veter na grajskem dvorišču šepeta zapleteno grofovsko zgodbo in mesto, ki pod seboj skriva še eno mesto. Celje - Celeja.  Že od zgodnjega poletja se igram z mis

Ko dan vzame vajeti   v svoje roke, se plani postavijo na stranski tir in naredijo prostor jesenskim barvam, ki se bahato   postavljajo pred obiskovalci. Zjutraj v megleni Ljubljani ni še prav nič kazalo, da bi lahko plani šli po  zlu.   Že kava na Voklem pa je, morda,  nakazala, da se lahko dan postavi tudi na glavo. Na Vojah (Okrepčevalnica Slap) imajo baje najboljšo gobavo juho. Namen   današnjega dne je bil prijeten sprehod iz Bohinja do okrepčevalnice kjer bi se ta trditev potrdila ali morda celo ovrgla (v kar dvomim). Ampak, ko si na tak sončen dan v Bohinju je dovoljeno pozabiti na skrbno pripravljen plan. Zamenjati bifejsko kavo za doma skuhano turško, na nepričakovanem obisku in si juho zaslužiti s sprehodom okoli jezera. Vesele barve, ki jih riše jesen so poskrbele, da si se lahko izgubil v času in poskrbele, da se še vedno ne ve ali imajo v Okrepčevalnici Slap res najboljšo gobovo juho. Se pa ve, da je pri Kramarju še vedno prijetno posedeti, da so vozn