Slow Travel

Ampak baje bo spet Ne, nimam v mislih 11.11.2015., v mislih imam pohod Soseske zidanice , ki se je letos zgodil že petnajstič. Tokrat prvič tudi z mojo udeležbo. Saj ne, da že nekaj let vem, da ta pohod obstaja. Pa res je tudi, da se na njega odpravljam, približno, že toliko časa, kolikor vem, da ta je. Ampak letos sem bila   In to po zaslugi moje Camino prijateljice iz Irske s katero sva pred tremi leti in 1/2 na francoskem Caminu ogromno besed namenili leperchaun- om . Tej temi se tudi tokrat nisva mogli izogniti, tako kot se nisva mogli izogniti Bledu. K sreči je bil Bled njena edina želja na "must see" listi. Jezero v vsej svoji modrini, obkroženo z zelenimi griči in bahavimi gorami, ki je vabilo iz njene knjige, je ostalo skrito za sivimi oblaki. Je pa zato odšla iz Bleda s fotografijo, ki jo verjetno ne bo imelo prilike posneti prav veliko ljudi, če sploh kdo. Ampak pustimo te detajle Na koncu je tako ali tako zmagal pohod, jaz pa sem si za iz

Zelenci Pogled ujet iz avtomobila. Dobro jutro   Na telefonu me je za dobro jutro (moje jutro) pozdravil sms z vsebino: "Hej. A gremo na Nanos ?". In to ravno danes, ko se je skozi okno ponujal eden tistih odličnih dni, ko bi z vso pravico in brez kančka slabe vesti lahko doma trenirala brezdelje. Seveda sem jutranji pozdrav prespala, in ko se je moj dan začel je bil narejen tudi že nov plan; Rakitna . In, ko sem se ob pol enih vsedla v avto je igla na kompasu pokazala v smeri Kranjske gore . Na poti do izvira. Dobra ura vožnje iz Ljubljane   To je vse kar je bilo potrebno za prvo kavo na toplem, jesenskem soncu in za dva toasta. Enega prežganega in enega tapravega. Potem pa mimo kranjskogorskih smučišč, po prijetni kolesarski poti do talnega izvira Save Dolinke . Za nedeljske zaspance je to ravno prav dolg sprehod, da lahko v (pre) kratekem, jesenskem dnevu ulovijo tople, sončne žarke in si zaslužijo kosilo. Govori se Vršiška kremšnit

  Divja Vilma na Festivalu MARMELAD ni bila glavna zvezda niti ni bila med nagrajenkami. No, nagrajena ni bila, ker ni tekmovala. Tekmujemo pa zato za njo vsi tisti, ki nas je očarala s svojim izvirnim okusom oz. poznamo njeno skrivnost. Kaj se skriva v njej vam ne bom zaupala, konkurence je dovolj že brez izdane skrivnosti. To tudi ni marketinški oglas za njo, je zgolj uvod v lep sobotni dan, ki sem ga z Barbarino družino preživela v Deželi Kozolcev . Glavni zvezdici in absolutna zmagovalca marmeladnega festivala sta, v mojih očeh, vsekakor Katka in Matic. Z izvirnimi marketinškimi in prodajnimi potezami, ki jih je kot pravi guru nagruntal Matic, sta prodala marmelad za 232€ in izkupiček namenila v dobrodelni sklad OŠ Valentina Vodnika. Denar se je zbiral predvsem z mislijo na otroke iz  socialno šibkih družin. O tem, da je bilo veselja veliko, ko je bil znan končni izkupiček ni potrebno prav posebaj pisati. Je pa mogoče čas, da napišem kaj o Sladkih breskvicah,

  Lep septemberski dan, ki ga samo sonce lahko obleče v barve poletja, je klical po grajski dogodivščini. Napačno usidrani spomini pa so poskrbeli, da se je napel dramski lok. Že dolgo načrtovana gibanica na Ljubljanskem gradu je tako končno dočakala svoj dan.   Na popoln dan je bil (seveda) narejen popoln načrt. Ob enih pri semaforju, v Vigo po energijo, mimo srednjeveške tržnice do gradu in čez grajsko planoto do gibanice. V času kosila bi nama prijazno postregli le z gibanico in kozarčkom vina, če bi jo seveda imeli.   Ko ne veš točno   kaj se ti je (ravnokar) zgodilo, se obrneš na peti z dvignjeno glavo, kot da domača kremšnita in domač jabolčni štrudelj nista dovolj dobra (za naju) in odkorakaš nazaj čez grajsko planoto.     V Grajski kavarni, ki naju je to leto že večkrat gostila in kjer (preverjeno) nimajo gibanice, sva se po tem nepričakovanem preobratu sesedli vsaka na svoj stol in si od samega razočaranja in vročine naroči