Slow Travel

Nove punčule. Kaj ne razumete?    Morda je čas, da se odpravite v kraje kjer sta doma  ravnica in jezik, ki ga s časoma celo začenjaš razumeti (malo). Za začetek razumeš sem in tja kakšno besedo potem pa si počasi že začneš domišljati, da veš celo za kaj se gre... Potem pa punčule kar naenkrat postanejo moškega spola in lekcija se lahko začne od začetka. In tako se je na trenutke zgodilo, da sem (še) največ razumela sedemnajst mesečno deklico ;-) Oder večernega orkestra. Tam ni doma samo ravnica...   ... tam so doma tudi, meni, najlepši gozdovi. Pa niso samo lepi so tudi polni presenečenj. Ko zapreš oči, se naenkrat znajdeš v mravljišču prijetnih glasov. Tu se oglaša ona, tam se oglaša on in zgodba se ponavlja tja do poznega večera, ko ju preglasi glasno preigravanje žabjega orkestra in uglašenega, travniškega zbora murnov.  Grad Grad In, če nisi vajen ravnice se lahko odpelješ na Goričko . In, če si te sreče, da se naokoli izgubljaš v druž

 Generalka je uspela! Čevlji so preživeli, jaz pa tudi. Sicer sem si nekje na polovici poti namislila, da mi je začel rasti velik žulj. Pa kar ni bilo res. Še dobro saj bi nam drugače lahko zmanjkalo obližev. Pa tudi po prvi in tudi edini daljši pavzi so noge postale rahlo težke. Predvidevam, da se je to zgodilo zaradi prahu, ki se je nabral na mojih, novih, pohodnih čevljih. Niti ne bom tajila, kako sem se razveselila prispetja na cilj, sendviča in hladnega piva pa... In ne bom tajila kako zelo se že veselim bolečih podplatov in, od nahrbtnika, utrujenih ramen, ki čakajo na mene v naslednjem mesecu. Kajti boleče noge s seboj prinesejo tudi dobro družbo, vagone smeha in zgodb, ki bodo odmevale še dolgo po tistem, ko bolečih nog in ramen že ne bo več.     0,0 km: Bife pri cvičku Dobro jutro  Zdaj že lahko napišem, da se je "Pot ob žici" začela s tradicionalno Cvetkino kavo (baje se mora zgoditi najmanj 2x, da se lahko hvališ s tradicijo) , brez katere osvobaja