Slow Travel

ce si jih seveda ne naredis Hostel  Akelarre Danasnji blog bo brez stresic, ker jih na spanskih tipkovnicah ni. Izkoriscam gostoljubnost hostla, ki je vceraj in danes moje zavetisce v Bilbau. Danasnji dan je spet kot nalasc za hojo, oblacen in vseskozi na robu med dezjem in ne, malo manj pa bo prijeten za biti turist, se dobro, da sem vecji del mesta oddelala ze vceraj. Sem pa zato, danasnje jutro izkoristila, da bo moj nahrbtnih lazji za celih 800g in tako sprobala se spanske postn usluge. Jezikovne ovire  neumorna raca Ne vem zakaj me sploh se preseneca to, da je znanje nekega jezika dokaj ne pomembn ali pa celo povsem ne pomemben dejavnik na poti, da lahko "prezivis". je pa vsekakor zelo pomemben dejavnik, ko gre za dodano vredost, zgodbe ljudi, ki govorijo samo spansko (ali kak drg cuden jezik). No pa tudi to gre, samo, da s prevodom kaksna zgodba zavije ven iz okvirjev svoje realnosti. Morda tukaj tecejo kaksne posebne energije in enostavno komunikacija

Pot Vreme Danes je vreme več kot odlično za hojo vendar sem se odločila da dan raje namenim obisku urgence in tako nadoknadim višek kilometrov, ki sem jih naredila do včeraj. Sicer bom jutri spet na istem, ker grem na avtobus in  via Bilbao. Prešpricala bom 32 km ampak dokaj brez slabe vesti, ker jih pridno prinašam notri vskič, Veliko jih je ko izgubim sled za raumeno puščico (so kot igla na kompasu, ki kažeje pravo smer). Rok Otočec Se s svojim blatom lahko skrije pred potmi, ki so nas včeraj pričakale. Blato, blato blato in pok pa je bila zaotečena modra lisa na moji levi nogi. Še dobro, da je ob poti toliko vodnjakov z mrzlo vodo, da je bila prva pomoč lahko hitra. Pa tista smrdeča žauba tudi  ne bo več bremenila mojih ramen... K srečnemu prispetju na cilj je pripomogel, seveda tudi tinto di verano (rdeče vino, soda, limona) in pa vrečka ledu, ki se je počasi topil na moji nogi. Malo manj pa je k vsemu pripomogla rumena puščica, ki se je nekaj kilometrov pred cilje

Končno delujoč wi-fi.... Tukaj to ni nekaj tako samoumevnega kot pri nas pa morda tudi že na francoskem Caminu ampak sem in tja pa se ga najde tudi tu. Wi-fi običajno s seboj prinese tudi dražje ležišče, kaj čmo vse ima svojo ceno. Ponosno lahko napišem, da sem včeraj pridelala svoj 1. žulj in to v  tevicah, očitno je za poležavanje na plaži potrebno plačati določeno ceno, plača pa se tudi zajtrk vključen v ceno sobe, kati to potem pomeni hojo po vročem španskem soncu. Iz mesta Irun Uradno prečkanje kanala s čolnom, ni druge poti. Pogled na desno Po prehojenih teh km jih še nekaj ostane co onca sveta nas je vsredo štartalo približno 45 pellegrinov in se počasi že rečimo ampak ostajam v okviru znanih obrazov. Učim se španščine, kajti največ je Špancev, veliko je sicer tudi Francozov ampak francoščino bom zaenkrat preskočila in bom obdržala nivo smehlanja. Na sami poti je veliko manj angleško govorečih pellegrinov oz. tistih, ki bi znali enake tuje jezike kot jaz. To

Začne se pomikanje iz točke 0 proti točki 0, sicer je res, da je med njima dobrih 928 km razlike ampak to ni omemebe vredno (še zaenkrat).  Drugače pa je število 0 trenutno v mojem življenju zelo popularno, lahko rečem, da je vse na nuli razen nahrbtnik na mojih ramenih, ki bo v povprečju tehtal 9,6kg + cca 3kg. Privilegij za 10€ Sicer pa pot na izhodišče poteka povsem v mojem stilu. Razlika je samo v tem, da me tokrat ob vseh teh dogodivščinah ne spremljata začudenje in skoraj neopazni panični napadi. Večina dogodkov je povezanih z mojo, dokaj novo, vrednoto vztrajnostjo. Ker je nova jo uvajam v malih korakih, zato je bil moj sedež, na letu Trst -Pariz, tisti za manekenke in me je stal 10€. V Parizu sem za 9,70€ zavarovala celotno potovanje pred vsemi možnimi, nadaljnimi, nevšečnostmi, ko sem morala kupiti še ta drugo karto do letališča CDG (detajlov vam ne bom razkrila, ker je moja glava še vedno zakopana globoko v pesku). Kazalo je že, da vplačilo zavarovanja že deluje ampak t