Slow Travel

Prispetje v Santiago de Compostela Včeraj zvečer je bilo v zraku nekaj magičnega, zapisanega v večnost. Občutek je bil kot, da se je, enkrat davno, vse skupaj že vse zgodilo in se bo enkrat, v eni od prihodnosti, zopet vse ponovilo. Po noči, preživeti v ogromni telovadnici in, ki jo kar ni hotelo biti konec je končno le prišlo jutro. Kakorkoli že, to jutro nikakor ni moglo biti običajno, vodilo je v zadnje korake na poti v Santiago. In, če tudi je končna destinacija 111 km naprej, prispetje v Santiago pomeni zaključek neponovljive zgodbe. Malo po svoje, več v družbi Po Ribadeu potem, ko sem ponovno začela hoditi, sem se takoj drugi dan 2x izgubila in 2x povzpela na isti hrib (ampak res, res hrib). Pozitivna stran tega mojega podviga je v tem, da sem v drugo imela družbo.  Ta jutranja dogodivščina mi je tako omogočila intenzivni tečaj španščine ( in njenih dialektov), družbo na caminu in pa doživetij, ki jo brez španskih sopotnikov ne bi nikoli doživela. Vse

Dan na Caminu se običajno začenja med 6 in 7 uro zjutraj, ko se večina peregrinov prebudi iz nočnega sna in začenja bitko z žulji in vsemi ostalimi mogočimi in nemogočimi bolečinami. Sledijo, priprava nog, hiter zajtrk, morda kava pa potem veliko hoje, za kosilo sendvič ali kakšna druga dobrota iz nahrbtnika pa želja po čim hitrejšem prispetju v naslednji Albergue de Peregrinos, konkurenca je velika. Po urejenih formalnostih ob prispetju je običajno na vrsti tuširanje, pranje obleke, počitek, pivo v družbi peregrinov, sprehod po mestu... Potem je pa tukaj že deseta ura, ki kliče k počitku, luči se ugasnejo in počasi se začenja večerna tišina spreminjati v nočno simfonijo, ki jo igra orkester smrčačev. V zadnjih 312 h se ni zgodilo nič od zgoraj napisanega. "The Family" je svoj dan začela z glasnim hihetanjem kmalu zatem, ko so ostali, verjetno, pustili za seboj že kakšnih 15 km. Brez poštenega zajtrka in dveh rund kave ni bilo mogoče usklad