sreda, 10. junij 2020

Camino del Norte 100&1 zgodba

100 & 1
Zadnji korak je lahko tudi prvi korak!
»Pa kaj boš počela, ko ne boš več delala?«, je vprašanje, ki me je zasledovalo skoraj na vsakem koraku mojega zadnjega leta v Baumaxu. Kljub temu, da je to zadnje leto zaznamovalo predvsem zapiranje ljubljanske trgovine, je bilo to eno najboljših let, ki sem jih preživela v tem podjetju. Nervoza in stresne situacije so stkale nova prijateljstva in kakšen dan toliko smeha, da so tekle solze.
Odgovor na zgornje vprašanje pa se je največkrat glasil: »Za prvih štirinajst dni bom spustila rolete in bom samo spala, spala, spala in spala! Ko se zbudim, bom dokončala poslovni načrt za izlete v neZNAno in končno napisala diplomsko nalogo.  Ja ..., pa šla bom na Camino.«. To zadnje je bilo dodano bolj zato, da vse skupaj ne bi zvenelo preveč brez veze.
Potem pa je prišel na vrsto še čisto zadnji  dan. V trgovini izropani že vseh spominov, je potrpežljivo na svoj trenutek čakalo zadnje slovo. Tistih nekaj kapljic solz, ki so še ostale na zalogi, je bilo tako porabljenih za slovo od četiri Luđaka. Glavne štiri krivce, da so nastale te zgodbe. Za slovo so  mi podarili bone, da si kupim čevlje za na Camino.

Zoran, Simon, Davor Hrvoje, Boštjan
HVALA!
p.s. Roža žal ni preživela spuščenih rolet!
____________________________
KONEC.
Ste že bili morda kdaj zaljubljeni v življenje?
Morda je kriv zadnji mesec in tistih nekaj dni…

Camino del Norte 100&1 zgodba / Santiago di Compostela – Fisterra

26.07.2014
111 km
95

Sporočilo vseh sporočil in predzadnja sprememba. Poslovili sva se že skoraj od vseh. Nekako sem se pomirila tudi z idejo, da se na zadnji julijski dan vračam domov. In v naslednjih petih dneh je do spremembe načrta prišlo samo še dvakrat.
Od znanih obrazov se je na konec sveta, peš, odpravila le še Jessica s katero smo si delile predvsem postanke na poti in popoldanska obujanja spominov. S Katro sva si nameravali pot razdeliti na štiri dni, ker sem ji želela pokazati alberge, kjer gostitelj pripravlja skupno večerjo. Pa se je potem zgodil drugi dan, ki se je začel tako, da sva iz alberga namesto med prvimi odšli zadnji. Za ta dan je bila namreč kriza s prenočišči. Jaz pa sem ob pripravljanju budilke za šesto uro zjutraj spregledala en detajl. Da je naslednji dan nedelja, in da moja budilka ob
1. kava, kakšni 2 uri prepozno.
nedeljah ne budi.
K sreči je to še vedno Camino in na njem še vedno delujejo vse čarovnije.  Z Jessico sva se srečali, ko je ona zaključevala svoj počitek in sem ga jaz ravno nameravala začeti in počakati Katro. Prosila sem jo, če nama bo ob svojem prispetju lahko rezervirala ležišči. Tako je bil počitek lahko povsem brezskrben in neomejeno dolg (če bi želeli). Ko sva se s Katro odpravili naprej, sva kmalu prišli do razcepa in deja vuja (mojega). Na tem razcepu sem na prejšnjem Caminu odkorakala naravnost, kakšna napaka. Tokrat napake nisva ponovili!
Ob cesti so naju zabavali smajliji, ki so se smehljali iz Jakobovih školjk in so naju usmerjale na konec sveta. Po nekaj urah pa naju je zaustavilo še sporočilo vseh sporočil. To je lahko bilo samo sporočilo Jessice.
To popoldne bi moralo biti naše zadnje pa je prišlo do spremembe. Morda so bile krive clare, morda količine smeha, ki so jih prinesli spomini na pretekle tedne. Morda pa je bilo krivo to, da sem šele v tistem trenutku spoznala kako lepo bi bilo deliti konec sveta z nekom, ki je tako kot jaz, izkusil vse radosti in bridkosti poti dolge več kot 900 km. In, da je Jessica še zadnja oseba s katero lahko kradem spomine na ljudi, ki so mi zaznamovali pot, pa četudi nisva nikoli zares hodili skupaj.
_______________
96
Pogum. Zadnji dan. Vse niti so se povezale, v nekaj hitrih korakih. Vznemirjenje zadnjega dne je bilo čisto drugačno od tistega pred prihodom v Santiago. Skupaj smo si ga delile Katra, Jessica in Jaz.
Po zajtrku, ki smo ga imele nekaj kilometrov naprej, od tam kjer smo spale, naju je z Jessico ujel tekaški korak. Katra pa je uživala še v zadnjih pogledih, ki jih je ponujal Camino. Na tej tekaški predstavi, ki sva si jo uprizorili sva si izmenjali veliko zanimivih misli in drugačnih pogledov. Pogovor se je dotaknil tudi nenadnih sprememb v trdno zastavljenih načrtih. Kljub svoji optimistični naravnanosti teh nenadnih sprememb nikoli nisem znala ali
mogla v njih videti kot nekaj dobrega, pozitivnega. Sedaj znam!!! 
V bistvu je zelo preprosto, samo da mi do tistega trenutka nihče ni znal razložiti tako, da bi jaz lahko dojela. Jessica pa je rekla: »Da si samo pogumni upajo priznati, da v trenutku svoje odločitve niso vedeli vsega kar bi morali, da bi se lahko že  na samem začetku odločili tako kot so na koncu naredili!«. Kaj ni preprosto?
____________________________
97
Izziv. Skupni koraki zadnjega dne niso prinesli samo te osvobajajoče misli, prinesli so tudi zgodbo o stotih skladbah v sedmih dneh. In takrat so se v meni prebudile vse celice, ki so v en glas zakričale želimo 100 zgodb v sedmih dneh!!!
Nasmeh je preskočil ušesa in pred očmi se je prikazala slika male ribiške vasice z imenom Porto Covo. Na sms sporočilu, ki je exspresno odpotovalo v Slovenijo pa je pisalo:« Za mene ne delat check-in, grem na Portugalsko J. A mi lahko prestaviš karto na datum tam okoli 10.8.?«. Odgovor, ki je sledil je bil, »Kje si bla pred 5 min? Check-in narejen…«.

Zgodila se je še zadnja sprememba v mojem skrbno pripravljenem načrtu in dan je tako ostal popoln vse do konca. Korak so ustavljali nepozabni razgledi, skrita plaža, kjer smo odplaknile polt Camina, se še zadnjič nasmejale moji popolni španščini, ko sem po telefonu v hostel sporočila prihod z zamudo. Za konec smo tik pred vstopom v mesto proslavile še svojo zmago, z gin tonikom pripravljenim z ljubeznijo.
__________879,8 km________________
29.07.2014
27 km
98
Muxia

Pogum. Naredile smo vse kar je od nas zahteval protokol, uspele smo celo ujeti sončni zahod. Sonce je počasi tonilo v noč, ognjeni zublji na vrhu klifa so se poslavljali od obleke, ki je odslužila svoje. Školjka, ki je bila moja zvesta sopotnica na tej celi poti se je končno vrnila domov. In počasi, tako kot so se na nebu prižigale zvezde, so tudi občutki začeli prihajati na plano, čisto počasi eden za drugim. In, če je bilo na prvem Caminu vse o ponosu je bilo na tem vse o POGUMU. Misli so bile jasne in jaz trdno odločena česa si želim.
Za konec, naju je s Katro čakalo še slovo z Jessico in strečing etapa do Muxie, ki se je izkazala za daleč najtežjo na tej celi poti. Noge niso želele več sodelovati, imele so dovolj. Prvič sem se počutila izčrpano in tako je svojo priložnost na Caminu dobil tudi popoldanski spanec. A darilo, ki ga je s seboj prinesel večer je bil vreden vsakega koraka. Veter, morje in skale so glasno, vsi v en glas šepetali, »Do naslednjega snidenja!«.
____________879,8 km________________
30.07.2014
27 km
99

Konec za konec. Ko sva s Katro prispeli nazaj v Santiago, nisva bili nič več Peregrini. Bili sva le še turistki, s suvenirji v nahrbtniku, ki sta opazovali radostne obraze in proslavljali življenje. Za konec proslavljanja sva se hihitajoči vtihotapili v najbolj prestižen hotel tik ob katedrali in preverili prestižnost njihovih toalet.
Jutro je potrkalo na vrata nekaj ur prezgodaj. Prišel je čas, da se tudi s Katro objameva v slovo, si nameniva nasmeh ter si zaželiva buon camino. Njo je čakala pot domov in mene 100 & 1 zgodba iz Camina del Norte.
_____________906,8 km_______________
Jutri pa se beremo še zadnjič!
Kako se je sploh vse skupaj začelo?
Buen Camino

Camino del Norte 100&1 zgodba / Pedrouzo – Santiago de Compostela

24.07.2014
20 km
92
Buen tourismo. Četudi, je do nas že zdavnaj prispela novica, da se z bližino Santiaga izgublja čar pravega Camina, nas le ta ni uspela pripraviti na srečanje z rojem  dišečih in spočitih nog pomešanim z množico Peregrinov, ki so si prišli v živo pogledat film »The Way«.
Nekako so naše prosvetljene duše, ki so pripotovale iz severnega Camina bile v manjšini in so z združitvijo severnega Camina s francoskim, dobile sarkastične in cinične razsvetlitve. Verjetno tudi ni treba posebej poudarjati, da smo preživele preostanek popoldneva in večera, v družbi sarkazma in cinizma, ki sta svoj navdih iskala v sorbesi.
In prišla je noč, ki je bila le še ena neprespana in bogata z novimi idejami. Tokrat je nastajal scenarij kako bom v Portu sedla na prvi vlak in se odpeljala v neZNAno in naslednji dan bom ponovno sedla na prvi vlak in se ponovno odpeljala v neZNAno in tako vsak dan znova, vse dokler se ne odločim…!

In končno je prišlo tudi jutro. In z novim jutrom so prišli mešani občutki. Ta dan se ni mudilo nikamor. Prenočišče je bilo priskrbljeno. Koraki so se mešali z veselimi obrazi romarjev, ki so hiteli na praznovanje v Santiago. In ponosnimi obrazi Peregrinov, ki bodo danes prestopili prag svojega cilja. Moje misli pa so se pomešale s spomini in občutki izpred treh let. Ta del poti sem si delila s svojo prvo Camino izkušnjo.

____________________________
93
Santiago de Compostela
Santiago de Compostela. Ko sem v 2011 prvič prispela na trg pred katedralo v Santiagu, so bili moji občutki mešani in nič drugače ni bilo tokrat. Kot, da ne bi povsem dobro dojela kaj se mi dogaja, kot da je zadnji mesec bil le eden v množici. Seveda je bilo prisotno veselje, a zmanjkala je češnja na vrhu sladice. Ali pa je bilo krivo vedenje, da se pravi konec skriva za vogalom?
Po opravljeni dnevni rutini, ki Peregrinu ne uide niti v Santiagu, sva se odpravili v mesto po neprecenljive trenutke. Lepo je, ko hodiš po ulici in se srečuješ z znanimi obrazi, ki so za vedno zaznamovali tvoje življenje, čeprav so v njega vstopili le za bežen trenutek. Topli objemi, nasmejani obrazi, skupni spomini in z nekaterimi od njih tudi slovo. Ta slovesa so bila lepa. Veš da se verjetno ne bomo srečali nikoli več, a v  spomin smo se drug drugemu podpisali za vedno.
Za vedno se je zapisala tudi hvaležnost Mirijam in njeni odločnosti, da bo videla večerni spektakel, če tudi je za njega bilo potrebno  stati v vrsti in nato še več ur čakati, da pride na vrsto. Skoraj sem se pustila zavesti lažnivi sorbesi, ko je tudi Katrin glas razuma zavil na stran spektakla. Čakanje je prineslo zabavne anekdote, ki smo si jih pripovedovale, da je čas mineval hitreje.
Noč pa je prinesla nekaj čarobnega, nekaj kar je bilo zapisano v večnosti. Snopi svetlobe, ki so plesali na zidu katedrale in ognjemet, ki se je igral visoko na zvezdnatem nebu je prinesel nove občutke. Kot da se je enkrat davno že vse skupaj zgodilo in se bo enkrat v eni od prihodnosti zopet vse ponovilo.
____________________________
94
Naslednji dan. Se ni mudilo nikamor. A kaj, ko sva imeli toliko opravkov. Včerajšnje praznovanje se je nekoliko zavleklo. In kadar se zavleče noč, se običajno zavleče tudi jutro. Sicer pa kdo bi lahko spal po vsem tem kar se je zgodilo. Čarobnost noči je prinesla poti, ki so bile namenjene tja kjer je vse tako kot mora biti. Tja, kjer ni napačnih odločitev so le drugačne izkušnje.
S prihodom v Santiago sva si prislužili dve Composteli. Po uradno sva odhiteli takoj ob prispetju v Santiago, čakala pa naju je še Frančiškanska. Ta je še prav posebej dragocena. Naslednja priložnost, ko se jo bo ponovno dalo dobiti bo čez slabih 100 let. In s to Compostelo se je najin uradni program v Santiagu zaključili. Sledilo je raziskovanje ulic, trgovin in restavracij.
Naslednji dan  naju je za konec čakala še pot na konec. Pot dolga 111 kilometrov, ki je vodila na konec sveta in njeni legendi, ki pravi, »Okopaj se v Atlantiku, na obali si izberi Jakobovo školjko, na vrhu pečine zakuri obleko, ki si jo nosil na Caminu in uživaj v sončnem zahodu, da se boš naslednji dan zbudil kot nov človek.«.
____________768,8 km________________
Jutri pa meni najljubši del poti.
Buen Camino.

nedelja, 07. junij 2020

Camino del Norte 100&1 zgodba / Boimorto - Pedrouzo

23.07.2014
29,4 km
91

Še zadnjič pošteno izgubljene. Še enkrat prespimo in potem… Prvi cilj bo dosežen. Občutke ponosa, veselja, navdušenja je zamenjalo godrnjanje. Kdo hudiča na tem svetu, bi si želel končati nekaj takega, kot je Caminov urok?
V albergu, v Boimortu so nam povedali za bližnico, imeli so celo narisan njen načrt. S Katro sva si ga fotografirali, da ne bo potem kakšnih zablod. Brain, se skoraj zagotovo ni izgubil, a to ni preverjena informacija, saj je odšel pred nama. Do prve kave je bilo vse še po načrtu, po prvi kavi pa so se stvari oziroma poti nekoliko zakomplicirale. Sprehajali sva se gori doli, dokler nisva srečali Jessice in smo se skupaj sprehajale gor in dol potem pa smo srečale še Ikeo in končno našle pravi odcep. Verjetno. Potem pa smo se prehitevali, dohitevali, nekje na poti srečali še Avgustina in njegovega brata a tiste neskončno dolgočasne, asfaltne ceste kar ni hotelo biti konec.
Načrt bližnjice
Utrujeni od asfalta sva kot dve muhi pocepali na neznani avtobusni postaji. Verjetno se je najina, rahla nejevolja, opazila na daleč. Do naju je pristopila starejša gospa z vrečko sladkih ringlojev, nama jih  podarila in nama zaželela Buen Camino! Nejevoljo na obrazu je v hipu zamenjal iskren nasmeh in prijazen Buen Camino v odgovor.
Prenočišče.
V mestu Arzua sva si nato privoščili daljši počitek. Začeti je bilo potrebno razmišljati o tem kje bova tisti in naslednji dan spali. Za naslednji dan sem od Miriam dobila sporočilo, da je alberg v katerem biva in bo bivala večina, ki jih poznava, zaseden in da Peregrini spijo na pomožnih ležiščih v kopalnici. Nič kaj vesela vest. Po ostalih albergih v mestu naj bi situacija bila dokaj podobna.  Tudi za ta isti dan nisva vedeli kje bova spali, a vsaj nisva bili edini.
Za naslednji dan sva potem uspeli dobiti prenočišče v hostlu, kjer sem prebivala že na prejšnjem Caminu, sicer za dvojno ceno, a povsem blizu katedrale in v samem središču Santiaga. Za ta isti dan pa je v mestu v katerega smo bili namenjeni, bilo v uradnem albergu 120 postelj in nekaj privatnih namestitev, mi pa smo že začenjali hoditi drug po drugem.
Na pavzi sta se nama malo kasneje pridružila tudi Augustin in njegov brat, ki sta od lastnika lokala izvedela, da v mestu kamor odhajamo pripravljajo dodatna ležišča v športni dvorani. Po tej informaciji je clara stekla nekoliko bolj tekoče po grlu, naš zaključek poti pa je dobil bolj umirjen ton.
___________748,8 km_______________
Skoraj v Santiagu.

sobota, 06. junij 2020

Camino del Norte 100&1 zgodba / Roxica – Boimorto

22.07.2014
25,6 km

87
Iz Camina na Camino. Kakor koli že, na mojih nogah so se začeli poznati prehojeni kilometri in predvsem konec, ki se je bližal z nepričakovano hitrostjo. Srečo sem imela, da so na Katrinih nogah oživeli žulji, tako da je najin korak lahko bil bolj usklajen. Ta dan je Katra prvič omenila, da sem drugačna kot doma, bolj sproščena. In to je samo še začinilo idejo o tem, da podaljšam svoj Camino vsaj še za ščepec.
Ta dan sva si Camino delili s profesionalnim vojakom Brainom, ki se je spomladi upokojil in je iz upokojitvenega žura priletel direktno na Camino. Da se malo sprosti, pred jesenskimi študijskimi obveznostmi. Vpisal se je namreč na univerzo, na redni študij računalništva. Če se ne motim se je aprila, ko je priletel v Evropo najprej odpravil na Via de la Plata. Ta Camino se začne v Sevili in meri do Santiaga 934 km, ki ga je verjetno nadaljeval naprej do Fisterre. Potem je bil na vrsti ali Francoski ali pa morda Portugalski Camino, prehodil je namreč oba. Mi pa smo se srečali na koncu severnega. Vmes med Camini je sicer enkrat skočil v Maroco zaradi uradnih formalnosti in tudi po koncu tega Camina naj bi se odpravljal tja, rok bivanja v Evropi mu je potekel.
Dan smo zaključili dokaj zgodaj v zelo prijetnem, povsem novem albergu. Ekipa iz Rosite se je zamenjala za dva člana, Simon in Daria sta zamenjala Ikea in Brain. Skupni večer pa smo počakali kakšen kilometer naprej ob hladnem pivu, dobri družbi in brezplačnih tapasih. V moji glavi pa je plesal klic portugalskega Camina. Seveda sem se povsem in predvsem navdušila nad La Plato,  omenjal mi ga je že starejši par iz Vincenze, a ta Camino bo moral še malo počakati.
____________________________
88
Panični napad. Kmalu po Ribadeu, tik predno se mi je pridružila Katra so me, v zasedi, počakala spoznanja na katera niti slučajno nisem bila pripravljena. Slovenija prečudovita, zelena dežela v katero se mi je bilo vedno lepo vrniti. Sploh z letalom, ko te pozdravljajo zeleni gozdovi, bahavi vršaci in mravljišče prepletenih takšnih in drugačnih poti. Tokrat se je nekaj spremenilo, prvič me je objel občutek, da bi se v Slovenijo lahko vračala samo na obisk.
Različni Peregrini so me v različnih srečanjih spraševali enaka vprašanja. Odgovori, ki so sledili so bili povsem nepričakovani. Njihova iskrenost je odpirala neznana vrata in nova vprašanja na katera sem si lahko odgovorila le sama. Nov občutek s katerim se je bilo potrebno soočiti in ga vključiti v zgodbo. Z novim občutkom pa je prišel tudi panični napad, do konca je bilo le še slabih  dvesto kilometrov jaz pa prvič na Caminu brez konkretnega načrta. S paničnim napadom so prišle tudi neprespane noči, ki so vsako noč posebej napisale nov scenarij. V Boimortu je nastajal scenarij o Caminu Portugues, iz Porta v Santiago.
Samo ideja, ki sem jo opazovala od daleč kaj se bo z njo zgodilo. Vsekakor sem vedela kakšna bi bila njena usoda, če bi se z njo igrala doma. Tukaj pa je bilo drugače, ker sem jaz bila drugačna, ker sem jaz bila jaz.
____________________________
89
Novice iz Francoskega Camina. Nekateri Peregrini so se v Gijonu odcepili na Camino Primitivo. Ta Camino se francoskemu priključi skoraj tristo kilometrov prej in tako smo dobivali novice iz prve roke kaj se dogaja tam. Nič kaj obetavnega.
Znali so povedati, da se je s priključitvijo poti na francoski Camino izgubil« magic of  the Camino«. Proti Santiagu naj bi se iz dneva v dan valile večje množice ljudi, ki so brezpogojno tekmovale za postelje v albergu. To so bile informacije od Peregrinov, ki so se s francoskim Caminom imeli priliko srečati v svoji preteklosti. In bližje kot smo bili mestu Arzua, večje nelagodje so te novice puščale v nas.
Nihče si ni želel izgubiti uroka, ki ga je na nas naredil Camino del Norte. Tako kot vsi tisti ljudje pa smo tudi mi hiteli v Santiago na največje slavje v  mestu, ki naj bi postregel s spektaklom, ki ga daleč naokoli ni takega.
____________________________
90
Letalska karta. Iz Slovenije je priletela vest, da imava s Katro kupljeni karti za povratek domov, z  datumom 31.7.2014.. Kljub temu, da vem, da je moja sestra vložila kar nekaj truda v iskanje teh kart, ki so morale ustrezati vsem želenim kriterijem, je bil moj  odgovor, da ne vem, če bom prišla domov s tem letom. Da naj nikar ne hiti preveč s check-inom. V glavi so se še vedno preigravali različni scenariji. Mi pa smo bili od Santiaga de Compastela oddaljeni le slab dan hoje.
__________________________

Camino del Norte 100&1 zgodba

100 & 1 Zadnji korak je lahko tudi prvi korak! »Pa kaj boš počela, ko ne boš več delala?«, je vprašanje, ki me je zasledovalo skor...