torek, 26. maj 2015

V Nevid(e)ni Ljubljani živijo Kralji ulice



Prebudila sem se iz rožnatega sna in le delček sekunde je bil potreben, da sem se zavedla, da je moja ulica le korak stran od Nevidne Ljubljane. Jasmina pravi, da se včasih v njej zgodi tudi kaj lepega. Zato bi moj najljubši dan v tednu zagotovo bila sobota, ker se takrat delijo Zvezdine sladice.

Z velikimi upi sem se zaletela v črke, da z njimi napišem Jasminino zgodbo in zgodbo njenih kompanjonov z ulice. A se črke niso želele sestaviti v besede iz katerih bi se dalo sestaviti zanimive in berljive stavke. Očitno samo Jasmina zna izbrati prave odtenke besed, ki lahko pričrajo zgodbo o gucci majici in življenju v Nevid(e)ni Ljubljani.

Sicer pa zakaj bi si lagala, vedno so se mi besede povezovale v zanimive stavke, ko sem z njimi zapisovala svojo zgodbo, svoje doživljanje. Tudi tokrat bi se povezale, če bi moji prsti izbrali dovolj poguma, da bi sledili črkam, ki so jih narekovale moje misli. 

Za svoj rojstni dan sem lani prijateljicam in sebi podarila turo po Nevid(e)ni Ljubljani. Iz radovednosti, za zabavo, da bo malo drugače ... Nobena od nas ni vedela kaj pričakovati od nje. Še najmanj smo pričakovale to kar smo na koncu dobile. Iskreno izpoved naše gostiteljice Jasmine in vseh s katerimi smo na tej naši turi izmenjale besede. 

Za dokončanje te objave sem potrebovala samo slabo leto. Zakaj? Ne vem. Morda iz strahu, ker se zadnja leta sprehajam po sosednji ulici. Morda iz strahu, da med seboj ne povežem pravih besed ali morda komu ne naredim krivice? Ne vem. Vem pa to, da se sanje lahko uresničijo! To nam je na samem začetku, iz prva roke povedala Jasmina. 

Običajno v svojih objavah nikogar nikamor ne vabim. Tokrat bom naredila izjemo! Vabim vas, da se sprehodite po Nevidni Ljubljani. Morda boste lažje cenili to kar imate in kupili Kralja ulice tudi ko ne boste ravno vriskali od veselja. 

nedelja, 10. maj 2015

DŽENITA




Dženita je še en produkt doma pozabljenega kontrol frika. Sicer je res, da bi ga  wi-fi lahko ob vsakem trenutku potegnil iz pozabe, a tokrat nam je šla na roke tudi lakota. Ko se oglasi ta gospa, ni časa za branje ocen na tripadvisor-ju
Gospa lakota in naše zaupanje, sta tako bila postavljena v roke našega gostitelja.
Če je zaradi naglice ostal doma kontrol frik,  je skeptik imel nekoliko več sreče in se mu je nekako uspelo pretihotapiti do Sarajeva.
Saj veste ti grozni dogovori med lokalci, ko imajo zmenjeno, da si pošiljajo goste...
Skoraj nemogoče, da bi te zares poslali nekam kamor zahajajo tudi sami. Sploh, če te pošljejo v restavracijo na Baščaršiji.

In tako so ena vegetarijanka in dve, ki jesta vse in bi v tistem trenutku tudi lahko pojedli vse, vstopile v zakajeno restavracijo, malo odmaknjeno z glavne promenadne ulice.
Iza oblaka cigaretnega dima so jih pozdravljali nasmejani in zadovoljni obrazi domačinov. Čisto tam v kotu, pri vitrini z mesom, pa je svoje goste čakala še zadnja prosta miza.


Ko pride vegetarijanec v Sarajevo, ni kakšnih strašnih ugibanj kaj bo jedel. Se pa stvari lahko nekoliko zapletejo za mesojedce.

Na našo srečo je, tokrat na prav simpatičen način, vzel vajeti v svoje roke gospod natakar. Pri pijači nam je pustil s svobodno voljo, očitno mu je bil izbor všeč ali pa se mu je morda zdel tako nenavaden, da ni oporekal.
Pri hrani pa se ni pustil motiti in zato so mu bile nadvse hvaležne zlasti naše brbončice. Imel je odličen posluh za naš okus, postregel nam je z izvirno kombinacijo jedi, kot so: jest ne vem kaj bi, jest bi pa mogoče to, jest bi pa tole, če bi vedela kaj to je... Imel pa je tudi nadvse izoblikovan občutek za dostojanstvo. Velikost postreženih porcij je dopuščala prazne krožnike in sladico za konec.
Ko smo se vrnile domov sem iskala Dženitin naslov. Našla sem ga na tripadvisor-ju. Izkazalo se je, da je zelo dobro ocenjena. Kljub temu se prvo mnenje (gosta), ki sem ga prebrala, ni ravno skladalo z njo, še dlje stran pa je bilo od naše izkušnje.

Vesela sem, da tega nismo brale pred njenim obiskom, verjetno bi nasedle temu zapisu popolnega tujca. In Dženita tako nikoli ne bi dobila prilike postati naša sladica na koncu slehernega dne preživetega v Sarajevu.





petek, 08. maj 2015

SARAJEVO "We did it our way"




Verjetno bi bila kar malo razočarana, če se naš road trip v Sarajevo ne bi začel tako, kot se je. Iskanje zavarovalne police za avto, nepričakovano druženje s sivimi panterji na banki in presenetljiva razprodaja v eni od ljubih trgovin, so nam prekrižali  smel načrt, da iz Ljubljane odjadramo ob osmi uri zjutraj. Da pa bi sama pot do Sarajeva lahko bila dovolj avanturistična, se do tik pred zdajci z njo nismo obremenjevale. Tako smo se pustile animirati tabli za avtocesto, ki nas je pozdravljala vsaj 150 km. Tik pred paranoičnim napadom, da imamo "fatamontažo" pa smo le zaraftale tudi na avtocesto.
In kljub poznavanju vseh zakonitosti, ki jih priporoča slow travel, smo se pustile (malo) zapeljati tudi kači "must see" liste. A na koncu smo le uspele sestaviti svojih pravljičnih  TOP 7.

RAZSTAVA SLIKARKE BARBARE DEMŠAR


V galeriji Java na ulici Maršala Tita.
















DŽENITA

Kjer nikoli ne zmanjka mesa.




Vseh sort turistov.

























RUN & PRAY

V družbi lokalnega vodiča.

















TURSKA KAFA

Preverjena zelo temeljito.

























BUREK & PITA

Ulica na koncu izleta.

















KJER VSI POZNAJO TVOJE IME

Brez njih bi naša zgodba bila povsem drugačna.



WHEN HARRY meet SA......



Harry ( Foto: Harry's mentor )
Zoja nam stalno govori, da se Slovenca že na daleč prepozna po softshell-u in supergah. Ob tem komentarju vsakič znova umre zaradi zavijajočih pogledov.
V Sarajevu nas je bilo turistov vseh narodnosti in sort. Ne bom pisala ali objavljala slik po čem si prepoznal slovenske.
Softshelli so varno ležali na dnu potovalk, ko smo me pod odlično krinko spoznavale Sarajevo. Krinka je bila celo tako odlična, da so nam dodelili narodnosti kot sta srbska in italijanska.
In ko že omenjam turiste vseh narodnosti in sort, se mi nikakor ne zdi prav, da ne bi omenila našega novega prijatelja Harry-a. 
Harry je tiste sorte turist, ki se je odločil, da bo življenje zajel s polno žlico, si omislil dva mentorja in z njima iz Minhna priletel naravnost v eksotično Sarajevo. Mentorja sta sicer Švicarja, ampak toliko kolikor smo ju imele priliko spoznati, jima je šlo mentorstvo več kot odlično od rok.

RAZSTAVA SLIKARKE BARBARE DEMŠAR




 Zaprta vrata galerije Java na ulici Maršala Tita.
Roko na srce, brez te razstave niti slučajno ne bi bilo naše Sarajevske dogodivščine. In glede na priprave, ki smo jih imele je še dobro, da smo ga sploh našle in imele kje spati.
Ampak taka/e pač sem/smo. Pa to sedaj sploh ni več važno. Po svoje ima ta nagajiva lastnost tudi svojo pozitivno stran. Brez nje bi verjetno že v Ljubljani ugotovile, da z ogledom ne bo nič in ostale bi doma.
Tako pa je bil namen našega obiska povsem jasen in vsak dan smo stale pred njenimi zaprtimi vrati. In zadnji dan smo, končno, soglasno ugotovile in potrdile, da galerija med prazniki ne dela. Z otožnostjo smo prislonile svoje nosove ob steklena vrata in vsaka je skušala najti svojo najljubšo sliko.
No, z otožnostjo nismo pretiravale. Vse vemo kje je Barbara doma in tudi večjih težav nimamo s tem, da se same povabimo k njej domov na kavo in mimogrede poškilimo še k slikam.
Sicer pa se kakšno njeno sliko,  poleg te mini razstave, ki jo postavljam v tej objavi, vedno lahko vidi tudi v ljubljanski Galeriji Hest.


Barbra Demšar na otvoritvi razstave v Sarajevu.







Foto: Barbara Demšar

sreda, 11. februar 2015

V dolino Tamar v spremstvu zvezd in lune


Malica


Lune ni bilo še niti blizu obzorja, ko smo že nazdravljale letu, ki je Heleni potrkalo na vrata. Veselje je povečalo tudi dejstvo, da je bil rdeči alarm le prazna grožnja, tokrat nekoliko drugačnemu praznovanju rojstnega dne.


Mama Centa catering

 

Že na hodniku nas je pozdravil pregrešno okusen vonj, ki je uhajal iz stanovanja, v katerega smo bile namenjene. Vsekakor ni bilo dileme katera vrata so prava, gostiteljica nas je z opasanim predpasnikom pričakala pred njimi. Mama Centa pa je tudi tokrat prekosila samo sebe.  Pripravila je segedin iz domačega zelja, pire iz domačega krompirja in za sladico jabolčni štrudelj iz domačih jabolk, postrežen z vaniljevim sladoledom in sladko smetano. No, verjamem, da gre kanček zaslug tudi naši gostiteljici...
To kosilo ni bilo bistvo tega praznovanja, to kosilo je bilo samo malo bolj obilna malica, da na poti v Tamar ne bi omagale.


Luna, zvezde, čelka

 

Naš lunin pohod se je začel ob 14:00 z zgoraj opisano malico. Dejstvo, da smo vse brez čelke, smo sprejele kot nekaj povsem samoumevnega, saj je na nebu še vedno sijalo sonce. In konec koncev smo to le Me, ki nikoli nimamo vsega s seboj. Sploh pa, kdo rabi čelko, ko na nebu sije luna.


Me


Luna naj bi v soboto vzšla okoli devetih zvečer. Zato smo imele več kot dovolj časa, da smo popravile slavljenkin avto (naredile dostavo avtomobilskih ključev), se ustavile v Kranjski gori, da smo naredile shoping (nakup čelke), dober shoping pa si zasluži tudi kavo... Kakšen kilometer pred Planico   nas je razsvetlila še lučka za gorivo.



Zvezde se počasi prižigajo

 

O luni še vedno nobene sledi 


So se pa zato nad našimi glavami že začele, ena za drugo, prižigati zvezde. Pod nogami nas je pozdravljal škripajoč sneg.  Na obrazih so se nam risali prešerni nasmehi, lune pa še vedno ni bilo od nikoder. Vse tiste, ki so se, po večini s sankami, že vračali iz Tamara smo opozarjale z glasnimi pozdravi. Bilo je prelepo, da bi se pustile motiti snopu svetlobe iz čelke, če tudi je le-ta bila čisto nova.


Čin čin



In ravno, ko se je mraz počasi začel tihotapiti do naših kosti, smo zagledale svetlobo, ki je uhajala iz Doma v Tamarju. V toplem zavetju doma pa smo se pustile ogreti čaju, kuhančku in culici, ki jo je za vsako od nas pripravila Helena.



Culica

"Adijo, se kmal' vidmo"



To je bil pozdrav vesele druščine pri sosednji mizi, ko smo odhajale. In ko smo že držale za kljuko (iz)vhodnih vrat, nam je gospod izza šanka čisto mimogrede omenil, da se bo luna videla šele čez kakšne pol ure. Namen tega pohoda pa je vendarle bilo spogledovanje z mesečino, zato ni bilo nobene večje zadrege, ko smo gospoda za šankom in veselo druščino pri sosednji mizi pozdravile z: " ... no, pa smo nazaj...".


Vse najboljše


Mize so se združile, besede je preglasila pesem, pesmi so sledila voščila in voščilom je sledil ples. Vse skozi pa se je za podlago vrtel glasen smeh. 

 

V njeni družbi

 

Na koncu se je Orionu le pridružila tudi luna. Skupaj sta nas pospremila nazaj do Planice, kjer smo se drug drugemu zahvalili za dobro družbo  in se poslovili do naslednjega snidenja.


Luna