Slow Travel

V jami Konasnica. na spogledovanju s temo in prisluškovanju tišini. Ta zgodba spada med četrtkove izpolnjene želje. Sicer bi morala biti napisana že zdavnaj ampak so me še do nedavnega bolele vse mišice, ki jih premorem. Še posebej tiste  na prstih rok (čisto majhna, debela laž). Sem ena tistih srečnic, ki pozna vsestransko Matejo saj je ona tista, ki je omogočila, da sem bila lahko del te februarske dogodivščine, ki se je zgodila v jami Konasnica v bližini Dražgoš Za njo in nekaj njih je bil to verjetno samo en popoldanski eni s(m)o umirali, drugi so pisali sms skok v jamo, za mene in nekaj nas pa je bila to čisto prava avantura. Tisti del povezan s kondicijo in fizično pripravljenostjo bom preskočila, ker tisto omenjeno zgoraj kljub vsemu ni čista laž, lažnivo je samo trajanje (pišem samo o sebi). K sreči pa ni bilo nobenih težav s klaustrofobio. Kakor koli že, ko si enkrat v jami pozabiš kaj je zunaj in, da te čaka še pot nazaj. Čas se preprosto ustavi in ne preostane

Jod v zraku. Pred leti, leti, ko se je zgodil kakšen otožen, žalosten, jezen, slab, brezvoljen,… dan je bilo najboljše zdravilo (dovolj) velika količina joda v zraku. In naj bližje tako mesto je bilo doli čez mejo, vTržaškem zalivu . Tudi danes zjutraj je bil en tak čuden dan, ko kljub vabljivemu jutranjemu soncu ni kazalo, da mi ga bo uspelo ujeti. No, pa se je zgodil preobrat. Po novem vsako jutro izberem (naključno) eno številko . Danes je bila to 18 in omenjeno je bilo nekaj o potovanju v tujino… Kar naenkrat se je začel vrteti film kakšen bi lahko bil današnji dan. Takoj sem imela dovolj energije, da sem oddelala svoj jutranji obred, si nadela tekaške čevlje, preverila ali je še vse po starem na Rožniku, celo posoda se je pomila brez vsake težave… Miramare. Koliko časa že nisem bila tu? Še vedno je enkraten in še vedno si gradu nisem ogledala od znotraj. Predno sem se odpravila do, moje današnje, pisarne sem naredila še en krog po parku (da se naužijem joda), popi