Slow Travel

  ... do naslednjič ... pozdrav iz krajev, kamor bi se lahko pr'šli učit veliki.  Ceu žur! Ni ga čez velike plane po (ne)prespani noči.V Ritoznoju se je lovljenje zlate ribice nekoliko zavleklo in je prejšnji dan pošteno zakorakal v naslednje jutro. Jutro ni presenetilo samo nas, nekaj podobnega se je moralo zgoditi tudi Gospodiču  iz dvorca Štatenberg . Ker zvonenje na vratih ni prineselo korakov, je  na naša vrata skoraj potrkal slab vtis. Potem pa pride Gospod Oče in reši vse! O zgodovini, zgodovini dvorca si lahko preberete na linku, na njem pa ne boste našli, da je po 2. svetovni vojni bil to hotel (letovišče), in da je potem prišla Slovenija in z njo dogodki, ki so pripeljali do tega, da so se lahko rodile izvirne ideje. Dvorec ima vse kar imajo veliki: vinsko klet, muzej, poročno dvorano, restavracijo in verjetno tudi kapelico pa seveda grajski vrt. Morda nima odete ravno svoje najlepše obleke, ima pa zato nekaj kar drugi nimajo. V dvorcu želijo obuditi hotel

Klet Frešer . To je bil naš razlog za obisk teh koncev in pa stvar, ki bi jo skoraj zamudile... K sreči smo včasih (tudi blazno) filozofske tako, da smo uspele razviti nekaj (2) uporabnih filozofij ("Vse je v glavi" in pa "včasih je potrebno iti tudi preko sebe") sicer ne vem, če v njih lahko najdem kaj skupnega  z našo osnovno (slow) filozofijo, nam pa ti dve sigurno pomagata pri izpolnjevanju, včasih, prav zahtevnih in nepredvidljivih itenerarijev. Kakorkoli že, ta zgodba ima srečen konec... Dober glas seže tudi do Ljubljane in ker si vin Frešer do pred kratkim ni bilo možno naročiti v nobenem od ljubljanskih lokalov je pač pot poklicala v Ritoznoj. Tam na hribčku poleg cerkve stoji klet, ki po besedah g. Matjaža "ni edina je pa edinstvena" in v tej kleti se je zgodila edinstvena degustacija. Zemljevid nam, seveda ponovno, ni bil naklonjen, zato se je po večkratnem obračanju in vožnji sem ter tja zgodil nenadni zavoj v desno, ki mu je