Slow Travel

Ampak baje bo spet Ne, nimam v mislih 11.11.2015., v mislih imam pohod Soseske zidanice , ki se je letos zgodil že petnajstič. Tokrat prvič tudi z mojo udeležbo. Saj ne, da že nekaj let vem, da ta pohod obstaja. Pa res je tudi, da se na njega odpravljam, približno, že toliko časa, kolikor vem, da ta je. Ampak letos sem bila   In to po zaslugi moje Camino prijateljice iz Irske s katero sva pred tremi leti in 1/2 na francoskem Caminu ogromno besed namenili leperchaun- om . Tej temi se tudi tokrat nisva mogli izogniti, tako kot se nisva mogli izogniti Bledu. K sreči je bil Bled njena edina želja na "must see" listi. Jezero v vsej svoji modrini, obkroženo z zelenimi griči in bahavimi gorami, ki je vabilo iz njene knjige, je ostalo skrito za sivimi oblaki. Je pa zato odšla iz Bleda s fotografijo, ki jo verjetno ne bo imelo prilike posneti prav veliko ljudi, če sploh kdo. Ampak pustimo te detajle Na koncu je tako ali tako zmagal pohod, jaz pa sem si za iz...

Ravnokar sem si kupila klobuk, ki mi verjetno sploh ne pristoji. Tamu bo krivo moje neznanje Portugalščine. Ste morda bili že kdaj zaljubljeni v življenje? Porto Po prehojenih nekaj kilometrih sem se iz razlogov..... odpravila še malo na Portugalsko, svojo pravljično deželo. Portugalske ni brez Porta in kave v eni od najstarejših kavaren v mestu, Guarany . In jo ni brez sprehoda ob reki Douro. Tokrat je moj korak zaustavila mala mizica, ki je pripadala črni mački in vinski kleti Sagrado . Portovec, ki pripada družini Calem in, ki nam je pred leti pričaral nepozabno doživetje ter predvsem nepozaben okus je tudi tokrat poskrbla za spomin, ki se bo zapisal. Zapisana pa ne bo samo črna mačka, zapisan bo tudi Festival na Verandi. Iz balkona stare hiše je skupina zanesenih glasbenikov prenesla veselje na ulico, ki še dolgo ne bo pozabljeno. Na avtobusni postaji je pisalo Porto covo Ni čisto res. Na avtobusni postaji v Porto covu   ne piše nič in avtobusno vozovnico, za p...

Kot piše v navodilih Vse je bilo narejeno, kot pravi legenda. Pri 0 stopinjah (po mojem termometru) okopana v Atlantiku, z novo školjko v žepu, vrgla v ogenj majico z vonjem balzamičnega kisa in še ravno za las ujela sončni zahod.... Po opravljenih obveznostih pa je sledil še tradicionalni žur, ob tabornjem ognju, na hipijevski plaži, če se temu pač že reče žur. In naslednji dan še eno zadnjih poslavljanj, ki jih tam od 625 km kar ni hotelo zmanjkati. Za strečing še skok v Muxio Kljub opravljenim vsem obveznostim je ostalo še 26 km do Muxie, ki sva si jih s Katro pustili za strečing.  In na zadnji pohodniški dan je prva kava prišla na vrsto šele po 13 km in ni čudnega, da je bil to moj najtežji dan na Caminu (tudi Katra se je pritoževala). Tako težak, da se je zgodil prvi popoldanski počitek, ki je nadomestil nenadomestljivo popoldansko "claro". Na koncu se  je izkazalo, da je Muxia pravo mesto za slovo od Camina, misli, ljudi.... zvok oceana in ...

Prispetje v Santiago de Compostela Včeraj zvečer je bilo v zraku nekaj magičnega, zapisanega v večnost. Občutek je bil kot, da se je, enkrat davno, vse skupaj že vse zgodilo in se bo enkrat, v eni od prihodnosti, zopet vse ponovilo. Po noči, preživeti v ogromni telovadnici in, ki jo kar ni hotelo biti konec je končno le prišlo jutro. Kakorkoli že, to jutro nikakor ni moglo biti običajno, vodilo je v zadnje korake na poti v Santiago. In, če tudi je končna destinacija 111 km naprej, prispetje v Santiago pomeni zaključek neponovljive zgodbe. Malo po svoje, več v družbi Po Ribadeu potem, ko sem ponovno začela hoditi, sem se takoj drugi dan 2x izgubila in 2x povzpela na isti hrib (ampak res, res hrib). Pozitivna stran tega mojega podviga je v tem, da sem v drugo imela družbo.  Ta jutranja dogodivščina mi je tako omogočila intenzivni tečaj španščine ( in njenih dialektov), družbo na caminu in pa doživetij, ki jo brez španskih sopotnikov ne bi nikoli doživela. ...

Dan na Caminu se običajno začenja med 6 in 7 uro zjutraj, ko se večina peregrinov prebudi iz nočnega sna in začenja bitko z žulji in vsemi ostalimi mogočimi in nemogočimi bolečinami. Sledijo, priprava nog, hiter zajtrk, morda kava pa potem veliko hoje, za kosilo sendvič ali kakšna druga dobrota iz nahrbtnika pa želja po čim hitrejšem prispetju v naslednji Albergue de Peregrinos, konkurenca je velika. Po urejenih formalnostih ob prispetju je običajno na vrsti tuširanje, pranje obleke, počitek, pivo v družbi peregrinov, sprehod po mestu... Potem je pa tukaj že deseta ura, ki kliče k počitku, luči se ugasnejo in počasi se začenja večerna tišina spreminjati v nočno simfonijo, ki jo igra orkester smrčačev. V zadnjih 312 h se ni zgodilo nič od zgoraj napisanega. "The Family" je svoj dan začela z glasnim hihetanjem kmalu zatem, ko so ostali, verjetno, pustili za seboj že kakšnih 15 km. Brez poštenega zajtrka in dveh rund kave ni bilo mogoče usklad...

ce si jih seveda ne naredis Hostel  Akelarre Danasnji blog bo brez stresic, ker jih na spanskih tipkovnicah ni. Izkoriscam gostoljubnost hostla, ki je vceraj in danes moje zavetisce v Bilbau. Danasnji dan je spet kot nalasc za hojo, oblacen in vseskozi na robu med dezjem in ne, malo manj pa bo prijeten za biti turist, se dobro, da sem vecji del mesta oddelala ze vceraj. Sem pa zato, danasnje jutro izkoristila, da bo moj nahrbtnih lazji za celih 800g in tako sprobala se spanske postn usluge. Jezikovne ovire  neumorna raca Ne vem zakaj me sploh se preseneca to, da je znanje nekega jezika dokaj ne pomembn ali pa celo povsem ne pomemben dejavnik na poti, da lahko "prezivis". je pa vsekakor zelo pomemben dejavnik, ko gre za dodano vredost, zgodbe ljudi, ki govorijo samo spansko (ali kak drg cuden jezik). No pa tudi to gre, samo, da s prevodom kaksna zgodba zavije ven iz okvirjev svoje realnosti. Morda tukaj tecejo kaksne posebne energije in enostavn...

Pot Vreme Danes je vreme več kot odlično za hojo vendar sem se odločila da dan raje namenim obisku urgence in tako nadoknadim višek kilometrov, ki sem jih naredila do včeraj. Sicer bom jutri spet na istem, ker grem na avtobus in  via Bilbao. Prešpricala bom 32 km ampak dokaj brez slabe vesti, ker jih pridno prinašam notri vskič, Veliko jih je ko izgubim sled za raumeno puščico (so kot igla na kompasu, ki kažeje pravo smer). Rok Otočec Se s svojim blatom lahko skrije pred potmi, ki so nas včeraj pričakale. Blato, blato blato in pok pa je bila zaotečena modra lisa na moji levi nogi. Še dobro, da je ob poti toliko vodnjakov z mrzlo vodo, da je bila prva pomoč lahko hitra. Pa tista smrdeča žauba tudi  ne bo več bremenila mojih ramen... K srečnemu prispetju na cilj je pripomogel, seveda tudi tinto di verano (rdeče vino, soda, limona) in pa vrečka ledu, ki se je počasi topil na moji nogi. Malo manj pa je k vsemu pripomogla rumena puščica, ki se je nekaj kilometrov p...

Začne se pomikanje iz točke 0 proti točki 0, sicer je res, da je med njima dobrih 928 km razlike ampak to ni omemebe vredno (še zaenkrat).  Drugače pa je število 0 trenutno v mojem življenju zelo popularno, lahko rečem, da je vse na nuli razen nahrbtnik na mojih ramenih, ki bo v povprečju tehtal 9,6kg + cca 3kg. Privilegij za 10€ Sicer pa pot na izhodišče poteka povsem v mojem stilu. Razlika je samo v tem, da me tokrat ob vseh teh dogodivščinah ne spremljata začudenje in skoraj neopazni panični napadi. Večina dogodkov je povezanih z mojo, dokaj novo, vrednoto vztrajnostjo. Ker je nova jo uvajam v malih korakih, zato je bil moj sedež, na letu Trst -Pariz, tisti za manekenke in me je stal 10€. V Parizu sem za 9,70€ zavarovala celotno potovanje pred vsemi možnimi, nadaljnimi, nevšečnostmi, ko sem morala kupiti še ta drugo karto do letališča CDG (detajlov vam ne bom razkrila, ker je moja glava še vedno zakopana globoko v pesku). Kazalo je že, da vplačilo zavarovanja že deluje amp...

Nove punčule. Kaj ne razumete?    Morda je čas, da se odpravite v kraje kjer sta doma  ravnica in jezik, ki ga s časoma celo začenjaš razumeti (malo). Za začetek razumeš sem in tja kakšno besedo potem pa si počasi že začneš domišljati, da veš celo za kaj se gre... Potem pa punčule kar naenkrat postanejo moškega spola in lekcija se lahko začne od začetka. In tako se je na trenutke zgodilo, da sem (še) največ razumela sedemnajst mesečno deklico ;-) Oder večernega orkestra. Tam ni doma samo ravnica...   ... tam so doma tudi, meni, najlepši gozdovi. Pa niso samo lepi so tudi polni presenečenj. Ko zapreš oči, se naenkrat znajdeš v mravljišču prijetnih glasov. Tu se oglaša ona, tam se oglaša on in zgodba se ponavlja tja do poznega večera, ko ju preglasi glasno preigravanje žabjega orkestra in uglašenega, travniškega zbora murnov.  Grad Grad In, če nisi vajen ravnice se lahko odpelješ na Goričko . In, če si te sreče, da se ...