Razigrano poletje v deželi fada
Ravnokar sem si kupila klobuk, ki mi verjetno sploh ne pristoji. Tamu bo krivo moje neznanje Portugalščine. Ste morda bili že kdaj zaljubljeni v življenje?
Po prehojenih nekaj kilometrih sem se iz razlogov..... odpravila še malo na Portugalsko, svojo pravljično deželo. Portugalske ni brez Porta in kave v eni od najstarejših kavaren v mestu, Guarany. In jo ni brez sprehoda ob reki Douro. Tokrat je moj korak zaustavila mala mizica, ki je pripadala črni mački in vinski kleti Sagrado. Portovec, ki pripada družini Calem in, ki nam je pred leti pričaral nepozabno doživetje ter predvsem nepozaben okus je tudi tokrat poskrbla za spomin, ki se bo zapisal. Zapisana pa ne bo samo črna mačka, zapisan bo tudi Festival na Verandi. Iz balkona stare hiše je skupina zanesenih glasbenikov prenesla veselje na ulico, ki še dolgo ne bo pozabljeno.
Ni čisto res. Na avtobusni postaji v Porto covu ne piše nič in avtobusno vozovnico, za povratek, kupiš v trafiki, ki je ob enem tudi pošta. Tukaj sem pred enim tednom izstopila in postala turistka. Ampak turistka, ki se vsako jutro pozdravi z gospo, ki ravno tako kot jaz, vsako jutro pije kavo tam kot vsi ostali turisti. Le, da ona očitno ni
turistka.
Tako kot se je na 1, 2, 3 zgodila Portugalska, se je zgodila tudi rezervacija mojeg trnutnega doma. Slike, ki so se bahale na spletu so bile posnete iz popolnaga kota. Vsi smo že kdaj doživeli razočaranje tega pravega kota, zato sem se že v naprej pripravila na prihajajoče razočaranje, ki pa je ostalo pozabljeno nekje za špansko mejo. Poleg tega, da slike niso razočarale je presenetilo še prvo pravilo hiše: "No stress in the haus, relax, go on the beach". I like :)
Tukaj se zadnjih nekaj večerov zaključuje moj gurmanski dan. Specialiteta v teh krajih so očitno polži, ki sem jih pred dnevi celo poskusila. Tudi nocoj, za zadnji večer, sem si jih zaželela. Ne vem zakaj mi je ta restavracija tako prirasla k srcu? Morda zaradi gospe, ki se trudi s svojo Angleščino tako kot se jaz trudim s svojo Portugalščino. Naročila sem belo vino, običajno sem ga dobila 2,5 dcl, danes me je pozdravilo 1/2 l rdečega. Za barvo sem se že še znala dogovoriti pri količini pa sem žal morala popustiti. Prepričana sem bila, da sem naročila polže... Danes so bili moja večerjala ocvrti kalamari...
Sedim na isti, kamniti klopci obrnjeni k oceanu, kot sem sedela na njej pred leti, ko se mi je "koučalo" do onemoglosti in je motilo snemanje intervjuja za "Kmečki glas...". Tako kot takrat tudi danes vem, da bom iz te iste klopce lahko ponovno prisluškovala pogovoru med clifiom in oceanom medtem, ko bom na hrizontu opazovala ladje, ki se izgubljajo v neznano.
Morda je kriv zadnji mesec in nekaj dni...
Porto
Po prehojenih nekaj kilometrih sem se iz razlogov..... odpravila še malo na Portugalsko, svojo pravljično deželo. Portugalske ni brez Porta in kave v eni od najstarejših kavaren v mestu, Guarany. In jo ni brez sprehoda ob reki Douro. Tokrat je moj korak zaustavila mala mizica, ki je pripadala črni mački in vinski kleti Sagrado. Portovec, ki pripada družini Calem in, ki nam je pred leti pričaral nepozabno doživetje ter predvsem nepozaben okus je tudi tokrat poskrbla za spomin, ki se bo zapisal. Zapisana pa ne bo samo črna mačka, zapisan bo tudi Festival na Verandi. Iz balkona stare hiše je skupina zanesenih glasbenikov prenesla veselje na ulico, ki še dolgo ne bo pozabljeno.
Na avtobusni postaji je pisalo Porto covo
Ni čisto res. Na avtobusni postaji v Porto covu ne piše nič in avtobusno vozovnico, za povratek, kupiš v trafiki, ki je ob enem tudi pošta. Tukaj sem pred enim tednom izstopila in postala turistka. Ampak turistka, ki se vsako jutro pozdravi z gospo, ki ravno tako kot jaz, vsako jutro pije kavo tam kot vsi ostali turisti. Le, da ona očitno ni
Pod pravim kotom
Tako kot se je na 1, 2, 3 zgodila Portugalska, se je zgodila tudi rezervacija mojeg trnutnega doma. Slike, ki so se bahale na spletu so bile posnete iz popolnaga kota. Vsi smo že kdaj doživeli razočaranje tega pravega kota, zato sem se že v naprej pripravila na prihajajoče razočaranje, ki pa je ostalo pozabljeno nekje za špansko mejo. Poleg tega, da slike niso razočarale je presenetilo še prvo pravilo hiše: "No stress in the haus, relax, go on the beach". I like :)
Doce Mar - Pastelaria & Cafetaria & Snacks
Tukaj se zadnjih nekaj večerov zaključuje moj gurmanski dan. Specialiteta v teh krajih so očitno polži, ki sem jih pred dnevi celo poskusila. Tudi nocoj, za zadnji večer, sem si jih zaželela. Ne vem zakaj mi je ta restavracija tako prirasla k srcu? Morda zaradi gospe, ki se trudi s svojo Angleščino tako kot se jaz trudim s svojo Portugalščino. Naročila sem belo vino, običajno sem ga dobila 2,5 dcl, danes me je pozdravilo 1/2 l rdečega. Za barvo sem se že še znala dogovoriti pri količini pa sem žal morala popustiti. Prepričana sem bila, da sem naročila polže... Danes so bili moja večerjala ocvrti kalamari...
Na ponovno snidenje
Sedim na isti, kamniti klopci obrnjeni k oceanu, kot sem sedela na njej pred leti, ko se mi je "koučalo" do onemoglosti in je motilo snemanje intervjuja za "Kmečki glas...". Tako kot takrat tudi danes vem, da bom iz te iste klopce lahko ponovno prisluškovala pogovoru med clifiom in oceanom medtem, ko bom na hrizontu opazovala ladje, ki se izgubljajo v neznano.
Ste že bili kdaj zaljubljeni v življenje?
Morda je kriv zadnji mesec in nekaj dni...
Komentarji
Objavite komentar