Objave

Prikaz objav, dodanih na 2015

V Nevid(e)ni Ljubljani živijo Kralji ulice

Slika
Prebudila sem se iz rožnatega sna in le delček sekunde je bil potreben, da sem se zavedla, da je moja ulica le korak stran od Nevidne Ljubljane.  Jasmina pravi, da se včasih v njej zgodi tudi kaj lepega. Zato bi m oj najljubši dan v tednu zagotovo bila sobota, ker se takrat delijo Zvezdine sladice. Z velikimi upi sem se zaletela v črke, da z njimi napišem Jasminino zgodbo in zgodbo njenih kompanjonov z ulice. A se črke niso želele sestaviti v besede iz katerih bi se dalo sestaviti zanimive in berljive stavke. Očitno samo Jasmina zna izbrati prave odtenke besed, ki lahko pričrajo zgodbo o gucci majici in življenju v Nevid(e)ni Ljubljani. Sicer pa zakaj bi si lagala, vedno so se mi besede povezovale v zanimive stavke, ko sem z njimi zapisovala svojo zgodbo, svoje doživljanje. Tudi tokrat bi se povezale, če bi moji prsti izbrali dovolj poguma, da bi sledili črkam, ki so jih narekovale moje misli.  Za svoj rojstni dan sem lani prijateljicam in sebi podarila turo po Nevid

DŽENITA

Slika
Dženita je še en produkt doma pozabljenega kontrol frika. Sicer je res, da bi ga  wi-fi lahko ob vsakem trenutku potegnil iz pozabe, a tokrat nam je šla na roke tudi lakota. Ko se oglasi ta gospa, ni časa za branje ocen na tripadvisor-ju Gospa lakota in naše zaupanje, sta tako bila postavljena v roke našega gostitelja . Če je zaradi naglice ostal doma kontrol frik,  je skeptik imel nekoliko več sreče in se mu je nekako uspelo pretihotapiti do Sarajeva. Saj veste ti grozni dogovori med lokalci, ko imajo zmenjeno, da si pošiljajo goste... Skoraj nemogoče, da bi te zares poslali nekam kamor zahajajo tudi sami. Sploh, če te pošljejo v restavracijo na Baščaršiji. In tako so ena vegetarijanka in dve, ki jesta vse in bi v tistem trenutku tudi lahko pojedli vse, vstopile v zakajeno restavracijo, malo odmaknjeno z glavne promenadne ulice. Iza oblaka cigaretnega dima so jih pozdravljali nasmejani in zadovoljni obrazi domačinov. Čisto tam v kotu, pri vitrini z mesom, pa

SARAJEVO "We did it our way"

Slika
Verjetno bi bila kar malo razočarana, če se naš road trip v Sarajevo ne bi začel tako, kot se je. Iskanje zavarovalne police za avto, nepričakovano druženje s sivimi panterji na banki in presenetljiva razprodaja v eni od ljubih trgovin, so nam prekrižali  smel načrt, da iz Ljubljane odjadramo ob osmi uri zjutraj. Da pa bi sama pot do Sarajeva lahko bila dovolj avanturistična, se do tik pred zdajci z njo nismo obremenjevale. Tako smo se pustile animirati tabli za avtocesto, ki nas je pozdravljala vsaj 150 km. Tik pred paranoičnim napadom, da imamo "fatamontažo" pa smo le zaraftale tudi na avtocesto. In kljub poznavanju vseh zakonitosti, ki jih priporoča slow travel, smo se pustile (malo) zapeljati tudi kači "must see" liste. A na koncu smo le uspele sestaviti svojih pravljičnih  TOP 7. RAZSTAVA SLIKARKE BARBARE DEMŠAR V galeriji Java na ulici Maršala Tita. DŽE

WHEN HARRY meet SA......

Slika
Harry ( Foto: Harry's mentor ) Zoja nam stalno govori, da se Slovenca že na daleč prepozna po softshell-u in supergah. Ob tem komentarju vsakič znova umre zaradi zavijajočih pogledov. V Sarajevu nas je bilo turistov vseh narodnosti in sort. Ne bom pisala ali objavljala slik po čem si prepoznal slovenske. Softshelli so varno ležali na dnu potovalk, ko smo me pod odlično krinko spoznavale Sarajevo. Krinka je bila celo tako odlična, da so nam dodelili narodnosti kot sta srbska in italijanska. In ko že omenjam turiste vseh narodnosti in sort, se mi nikakor ne zdi prav, da ne bi omenila našega novega prijatelja Harry-a.  Harry je tiste sorte turist, ki se je odločil, da bo življenje  zajel s polno žlico, si omislil dva mentorja in z njima iz Minhna priletel naravnost v eksotično Sarajevo. Mentorja sta sicer Švicarja, ampak toliko kolikor smo ju imele priliko spoznati, jima je šlo mentorstvo več kot odlično od rok.

RAZSTAVA SLIKARKE BARBARE DEMŠAR

Slika
 Zaprta vrata galerije Java na ulici Maršala Tita. Roko na srce, brez te razstave niti slučajno ne bi bilo naše Sarajevske dogodivščine. In glede na priprave, ki smo jih imele je še dobro, da smo ga sploh našle in imele kje spati. Ampak taka/e pač sem/smo. Pa to sedaj sploh ni več važno. Po svoje ima ta nagajiva lastnost tudi svojo pozitivno stran. Brez nje bi verjetno že v Ljubljani ugotovile, da z ogledom ne bo nič in ostale bi doma. Tako pa je bil namen našega obiska povsem jasen in vsak dan smo stale pred njenimi zaprtimi vrati. In zadnji dan smo, končno, soglasno ugotovile in potrdile, da galerija med prazniki ne dela. Z otožnostjo smo prislonile svoje nosove ob steklena vrata in vsaka je skušala najti svojo najljubšo sliko. No, z otožnostjo nismo pretiravale. Vse vemo kje je  Barbara  doma in tudi večjih težav nimamo s tem, da se same povabimo k njej domov na kavo in mimogrede poškilimo še k slikam. Sicer pa se kakšno njeno sliko,  poleg te mini razstave,

V dolino Tamar v spremstvu zvezd in lune

Slika
Malica Lune ni bilo še niti blizu obzorja, ko smo že nazdravljale letu, ki je Heleni potrkalo na vrata. Veselje je povečalo tudi dejstvo, da je bil rdeči alarm le prazna grožnja, tokrat nekoliko drugačnemu praznovanju rojstnega dne. Mama Centa catering   Že na hodniku nas je pozdravil pregrešno okusen vonj, ki je uhajal iz stanovanja, v katerega smo bile namenjene. Vsekakor ni bilo dileme katera vrata so prava, gostiteljica nas je z opasanim predpasnikom pričakala pred njimi. Mama Centa pa je tudi tokrat prekosila samo sebe.  Pripravila je segedin iz domačega zelja, pire iz domačega krompirja in za sladico jabolčni štrudelj iz domačih jabolk, postrežen z vaniljevim sladoledom in sladko smetano. No, verjamem, da gre kanček zaslug tudi naši gostiteljici... To kosilo ni bilo bistvo tega praznovanja, to kosilo je bilo samo malo bolj obilna malica, da na poti v Tamar ne bi omagale. Luna, zvezde, čelka   Naš lunin pohod se je začel ob 14:00 z zgoraj opisa