Slow Travel

Ravnokar sem si kupila klobuk, ki mi verjetno sploh ne pristoji. Tamu bo krivo moje neznanje Portugalščine. Ste morda bili že kdaj zaljubljeni v življenje? Porto Po prehojenih nekaj kilometrih sem se iz razlogov..... odpravila še malo na Portugalsko, svojo pravljično deželo. Portugalske ni brez Porta in kave v eni od najstarejših kavaren v mestu, Guarany . In jo ni brez sprehoda ob reki Douro. Tokrat je moj korak zaustavila mala mizica, ki je pripadala črni mački in vinski kleti Sagrado . Portovec, ki pripada družini Calem in, ki nam je pred leti pričaral nepozabno doživetje ter predvsem nepozaben okus je tudi tokrat poskrbla za spomin, ki se bo zapisal. Zapisana pa ne bo samo črna mačka, zapisan bo tudi Festival na Verandi. Iz balkona stare hiše je skupina zanesenih glasbenikov prenesla veselje na ulico, ki še dolgo ne bo pozabljeno. Na avtobusni postaji je pisalo Porto covo Ni čisto res. Na avtobusni postaji v Porto covu   ne piše nič in avtobusno vozovnico, za povratek,

Kot piše v navodilih Vse je bilo narejeno, kot pravi legenda. Pri 0 stopinjah (po mojem termometru) okopana v Atlantiku, z novo školjko v žepu, vrgla v ogenj majico z vonjem balzamičnega kisa in še ravno za las ujela sončni zahod.... Po opravljenih obveznostih pa je sledil še tradicionalni žur, ob tabornjem ognju, na hipijevski plaži, če se temu pač že reče žur. In naslednji dan še eno zadnjih poslavljanj, ki jih tam od 625 km kar ni hotelo zmanjkati. Za strečing še skok v Muxio Kljub opravljenim vsem obveznostim je ostalo še 26 km do Muxie, ki sva si jih s Katro pustili za strečing.  In na zadnji pohodniški dan je prva kava prišla na vrsto šele po 13 km in ni čudnega, da je bil to moj najtežji dan na Caminu (tudi Katra se je pritoževala). Tako težak, da se je zgodil prvi popoldanski počitek, ki je nadomestil nenadomestljivo popoldansko "claro". Na koncu se  je izkazalo, da je Muxia pravo mesto za slovo od Camina, misli, ljudi.... zvok oceana in