Na lovu za najboljšo gibanico: Grajska kavarna
Lep septemberski dan, ki ga samo sonce lahko obleče v barve poletja, je klical po grajski dogodivščini. Napačno usidrani spomini pa so poskrbeli, da se je napel dramski lok. Že dolgo načrtovana gibanica na Ljubljanskem gradu je tako končno dočakala svoj dan. Na popoln dan je bil (seveda) narejen popoln načrt. Ob enih pri semaforju, v Vigo po energijo, mimo srednjeveške tržnice do gradu in čez grajsko planoto do gibanice. V času kosila bi nama prijazno postregli le z gibanico in kozarčkom vina, če bi jo seveda imeli. Ko ne veš točno kaj se ti je (ravnokar) zgodilo, se obrneš na peti z dvignjeno glavo, kot da domača kremšnita in domač jabolčni štrudelj nista dovolj dobra (za naju) in odkorakaš nazaj čez grajsko planoto. V Grajski kavarni, ki naju je to leto že večkrat gostila in kjer (preverjeno) nimajo gibanice, sva se po tem nepričakovanem preobratu sesedli vsaka na svoj stol in si od samega razočaranja in vročine naroči
