Na lovu za najboljšo gibanico: Marley & Me

-


"Life is short, eat dessert first!" 


 

Kaj vse lahko naredi gibanico dobro?

Odličen kuhar, dobro vino, postrežba z nasmehom, prijeten ambient  pa tudi sončen dan lahko doda nekaj sladkega.

 

Pa gremo še enkrat od začetka

 

"Projekt" odkrivanja najboljše gibanice v mestu in povsod drugje, se je malo skril za zaveso vendar se je v soboto zavesa ponovno razprla in na oder sta stopila Marley & Me. Na lep sobotni dan je pojem dobra Prekmurska gibanica dobil povsem nov pomen.

 V tekmovalnem delu

 

Je vsekakor navdušil g. Natakar, tako z nastopom pri najini mizi, kot vseh ostalih. Njegov izbor vina (polsladki dišeči traminec) je bil tako zelo dober, da je ta postal moje drugo najljubše vino. Je pa g. Natakar vsekakor postal št. 1 v očeh Laure. Zmagovalna lovorika pa kljub vsemu pripada g. Kuharju, ki je s svojo sočno in kljub soncu ne preveč sladko gibanico, absolutni zmagovalec

 

Račun kot se šika...

 

Pravijo, da tisti, ki pozna svojo kvaliteto pozna tudi svojo ceno. In ja, z lahkoto se zapiše, da svoje kvalitete niso spregledali.

 

 

Nov standard

 

V neuradnem delu (vse do te sobote) je bilo preizkušenih kar nekaj (veliko) gibanic, ki so naredile, ene bolj in druge manj, dober vtis. Ampak sedaj je postavljen nov standard in lov na NAJBOLJŠO GIBANICO je odprt!



In na lovu za novimi standardi...


Laura & Nataša















Stanje kilogramov pred...
Laura: Tam tam..........
Nataša: Nekaj malega (pre)več

Kraj: Stari trg 9, 1000 Ljubljana, Slovenija

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

V dolino Tamar v spremstvu zvezd in lune

-
Slika
Malica Lune ni bilo še niti blizu obzorja, ko smo že nazdravljale letu, ki je Heleni potrkalo na vrata. Veselje je povečalo tudi dejstvo, da je bil rdeči alarm le prazna grožnja, tokrat nekoliko drugačnemu praznovanju rojstnega dne. Mama Centa catering   Že na hodniku nas je pozdravil pregrešno okusen vonj, ki je uhajal iz stanovanja, v katerega smo bile namenjene. Vsekakor ni bilo dileme katera vrata so prava, gostiteljica nas je z opasanim predpasnikom pričakala pred njimi. Mama Centa pa je tudi tokrat prekosila samo sebe.  Pripravila je segedin iz domačega zelja, pire iz domačega krompirja in za sladico jabolčni štrudelj iz domačih jabolk, postrežen z vaniljevim sladoledom in sladko smetano. No, verjamem, da gre kanček zaslug tudi naši gostiteljici... To kosilo ni bilo bistvo tega praznovanja, to kosilo je bilo samo malo bolj obilna malica, da na poti v Tamar ne bi omagale. Luna, zvezde, čelka   Naš lunin pohod se je začel ob 14:00 z zgoraj opisa
Read more »

Nedeljski izlet za nedeljske zaspance

-
Slika
Zelenci Pogled ujet iz avtomobila. Dobro jutro   Na telefonu me je za dobro jutro (moje jutro) pozdravil sms z vsebino: "Hej. A gremo na Nanos ?". In to ravno danes, ko se je skozi okno ponujal eden tistih odličnih dni, ko bi z vso pravico in brez kančka slabe vesti lahko doma trenirala brezdelje. Seveda sem jutranji pozdrav prespala, in ko se je moj dan začel je bil narejen tudi že nov plan; Rakitna . In, ko sem se ob pol enih vsedla v avto je igla na kompasu pokazala v smeri Kranjske gore . Na poti do izvira. Dobra ura vožnje iz Ljubljane   To je vse kar je bilo potrebno za prvo kavo na toplem, jesenskem soncu in za dva toasta. Enega prežganega in enega tapravega. Potem pa mimo kranjskogorskih smučišč, po prijetni kolesarski poti do talnega izvira Save Dolinke . Za nedeljske zaspance je to ravno prav dolg sprehod, da lahko v (pre) kratekem, jesenskem dnevu ulovijo tople, sončne žarke in si zaslužijo kosilo. Govori se Vršiška kremšnit
Read more »

Camino del Norte 100&1 zgodba / Colombres – Llanes

-
Slika
05.07.2014 23,5 km 44 Camino na Caminu. Hodili smo po dolgočasni, ravni, asfaltni cesti in vedeli, da se ne daleč stran skrivajo nepozabni razgledi in vznemirljive dogodivščine. Gospodični iz Venezuele pa je očitno energijo reaktivnega pogona, dajala še včerajšnja solata iz špinače. Vse je kazalo, da so ji izpod kontrole pobegnili vsi strahovi, ki jih je, sicer skrbno zaklenjene, nosila v svoji prtljagi. Njo so varni koraki, ujeti v ravno cesto, odnesli naprej, naš korak pa je z močjo magneta vleklo tja med razglede. Pustiti je nismo želeli, hoditi po cesti pa tudi ne. Skoraj nas je že dohitela nejevolja, ko je njo očitno istočasno dohitel strah. Kmalu za tem smo jo zagledali kako stopa nazaj proti nam. Ob srečanju nam je povedala šalo v stilu svojega »dry« humorja , ki nas ni spravila v smeh. Slabe šale Camino ne prenaša najbolje, zato je bil znesek na njenem računu dokaj neprijeten. Zavili smo na svoj Camino, v smeri dogodivščine, stran od rumenih puščic in školjk. To
Read more »