Prispetje v Santiago de Compostela Včeraj zvečer je bilo v zraku nekaj magičnega, zapisanega v večnost. Občutek je bil kot, da se je, enkrat davno, vse skupaj že vse zgodilo in se bo enkrat, v eni od prihodnosti, zopet vse ponovilo. Po noči, preživeti v ogromni telovadnici in, ki jo kar ni hotelo biti konec je končno le prišlo jutro. Kakorkoli že, to jutro nikakor ni moglo biti običajno, vodilo je v zadnje korake na poti v Santiago. In, če tudi je končna destinacija 111 km naprej, prispetje v Santiago pomeni zaključek neponovljive zgodbe. Malo po svoje, več v družbi Po Ribadeu potem, ko sem ponovno začela hoditi, sem se takoj drugi dan 2x izgubila in 2x povzpela na isti hrib (ampak res, res hrib). Pozitivna stran tega mojega podviga je v tem, da sem v drugo imela družbo. Ta jutranja dogodivščina mi je tako omogočila intenzivni tečaj španščine ( in njenih dialektov), družbo na caminu in pa doživetij, ki jo brez španskih sopotnikov ne bi nikoli doživela. ...
Za visokim obrambnim zidom je bil, več kot teden dni, skrit navdih za pisanje. Ravno tako kot je bila sočna vsebina gibanice skrita za zidovi testa.
Komentarji
Objavite komentar