Slow Travel

  ... do naslednjič ... pozdrav iz krajev, kamor bi se lahko pr'šli učit veliki.  Ceu žur! Ni ga čez velike plane po (ne)prespani noči.V Ritoznoju se je lovljenje zlate ribice nekoliko zavleklo in je prejšnji dan pošteno zakorakal v naslednje jutro. Jutro ni presenetilo samo nas, nekaj podobnega se je moralo zgoditi tudi Gospodiču  iz dvorca Štatenberg . Ker zvonenje na vratih ni prineselo korakov, je  na naša vrata skoraj potrkal slab vtis. Potem pa pride Gospod Oče in reši vse! O zgodovini, zgodovini dvorca si lahko preberete na linku, na njem pa ne boste našli, da je po 2. svetovni vojni bil to hotel (letovišče), in da je potem prišla Slovenija in z njo dogodki, ki so pripeljali do tega, da so se lahko rodile izvirne ideje. Dvorec ima vse kar imajo veliki: vinsko klet, muzej, poročno dvorano, restavracijo in verjetno tudi kapelico pa seveda grajski vrt. Morda nima odete ravno svoje najlepše obleke, ima pa zato nekaj kar drugi nimajo. V dvorcu želij...

Klet Frešer . To je bil naš razlog za obisk teh koncev in pa stvar, ki bi jo skoraj zamudile... K sreči smo včasih (tudi blazno) filozofske tako, da smo uspele razviti nekaj (2) uporabnih filozofij ("Vse je v glavi" in pa "včasih je potrebno iti tudi preko sebe") sicer ne vem, če v njih lahko najdem kaj skupnega  z našo osnovno (slow) filozofijo, nam pa ti dve sigurno pomagata pri izpolnjevanju, včasih, prav zahtevnih in nepredvidljivih itenerarijev. Kakorkoli že, ta zgodba ima srečen konec... Dober glas seže tudi do Ljubljane in ker si vin Frešer do pred kratkim ni bilo možno naročiti v nobenem od ljubljanskih lokalov je pač pot poklicala v Ritoznoj. Tam na hribčku poleg cerkve stoji klet, ki po besedah g. Matjaža "ni edina je pa edinstvena" in v tej kleti se je zgodila edinstvena degustacija. Zemljevid nam, seveda ponovno, ni bil naklonjen, zato se je po večkratnem obračanju in vožnji sem ter tja zgodil nenadni zavoj v desno, ki mu je...

Vsa lanska praznovanja so se zgodila z rahlo zamudo in tako je naše zadnje pristalo v letu 2013.   Neznano smo tokrat poimenovale Slovensk a Bistric a z njeno okolico . In kaj nas je pripeljalo v te kraje? Glas o dobrem vinu . Ja, to je naša šibka točka, kljub temu pa te naše zgodbe že dolgo niso več  zgolj dobro vino in jedača. Zato smo slavljenko Merco najprej odpeljale na kavo (po dobri stari navadi) . Mimogrede smo še malo  poškilile kje se nahaja naše prvo (planirano) presenečenje . Navigacije ne uporabljamo, za smer vprašamo šele, ko smo že zelo (čisto) izgubljene. Ostajamo zveste prijatelju zemljevidu, no ja, malo goljufamo z Michelin maps s tem, da smo tokrat ostale brez podpore opisa poti. In tako so naš potep zaznamovali zemljevid, neznano in nekaj ne planiranih presenečenj (pa ne samo za našo slavljenko). Z a spremembo svoji domišljiji nismo pustile prostih rok in smo se raje prepustile besed am vodnika Bistrišk ega gradu , ki nas je skozi vite...

Druženje z vaščani srednjeveške  vasi Kaj imajo skupnega zgornji trije kraji?  Vsi trije so se zgodili potem, ko smo uspešno našle celjski grad, se spoznale s prebivalci srednjeveške vasi, celjskimi grofi in izvedele, da je vse kar vemo o zgodovini napak :) V gostilni Tlačan pa so poskrbeli, da so svoj izlet imele tudi naše brbončice. Čas je, da se zaključi tudi  Celjska zgodba. Štart - gostilna Tlačan: Izvoz Žalec  - desno Dravograd - Velenje - mimo bencinske do semaforja - Velika Perešica, semafor desno - Galicija - trgovina košarica - po klancu navzdol, zavijemo desno proti Celju - desno, gor gor gor do šole in tenisa in potem dol dol dol... potem pa ne proti Galiciji ampak proti Celju... pri znaku zavijete in pred vami stoji 150 let star Marof. Kmetija Podpečan. V njihovem skednju  najdete lične sobe, kmetija Podpečan wellnes, sirarno in najboljši zajtrk, ki je bil kdajkoli postavljen pred vas. Najboljše pa je bilo to, da...

ni samo zgodba o vinu, je tudi zgodba o tem, da se je včasih vredno ustaviti, plane poslati k vragu in se imeti preprosto dobro! Zgodila se je na turistični kmetiji in vinogradništvu Pungračič (tam kot zgodba o vinu ). Že sama dobrodošlica je na nas naredila dober vtis, ni se bilo potrebno odločiti med dvema aperitivoma, lahko smo poskusile oba :) Nas je pa tudi dovolj sprostila, da smo na sprehodu med vinogradi spoznale, da smo postale tipične mestne turistke, kar je pripeljalo do manjšega šoka. Me pač nismo "mestne turistke"! Sicer pa je to dokaj nepomembno dokler znaš ceniti in uživati v danem. Naša mestna "prefinjenost" se je razblinila v trenutku, ko je b ila pred nas postavljena čisto prava, domača, goveja juha z rezanci. Pač, dobra hrana . Regra t , nabran na domačem travniku, krompir, ki  je zrastel na  njivi za hišo, raca, kokoška ter pujs iz domačega hleva in mlinci izpod spretnih rok naše gostiteljice. Seveda se je zgodba o vinu začela že ob veče...