V dolino Tamar v spremstvu zvezd in lune

Malica

Lune ni bilo še niti blizu obzorja, ko smo že nazdravljale letu, ki je Heleni potrkalo na vrata. Veselje je povečalo tudi dejstvo, da je bil rdeči alarm le prazna grožnja, tokrat nekoliko drugačnemu praznovanju rojstnega dne.

Mama Centa catering

 

Že na hodniku nas je pozdravil pregrešno okusen vonj, ki je uhajal iz stanovanja, v katerega smo bile namenjene. Vsekakor ni bilo dileme katera vrata so prava, gostiteljica nas je z opasanim predpasnikom pričakala pred njimi. Mama Centa pa je tudi tokrat prekosila samo sebe.  Pripravila je segedin iz domačega zelja, pire iz domačega krompirja in za sladico jabolčni štrudelj iz domačih jabolk, postrežen z vaniljevim sladoledom in sladko smetano. No, verjamem, da gre kanček zaslug tudi naši gostiteljici...

To kosilo ni bilo bistvo tega praznovanja, to kosilo je bilo samo malo bolj obilna malica, da na poti v Tamar ne bi omagale.

Luna, zvezde, čelka

 

Naš lunin pohod se je začel ob 14:00 z zgoraj opisano malico. Dejstvo, da smo vse brez čelke, smo sprejele kot nekaj povsem samoumevnega, saj je na nebu še vedno sijalo sonce. In konec koncev smo to le Me, ki nikoli nimamo vsega s seboj. Sploh pa, kdo rabi čelko, ko na nebu sije luna.

Me

Luna naj bi v soboto vzšla okoli devetih zvečer. Zato smo imele več kot dovolj časa, da smo popravile slavljenkin avto (naredile dostavo avtomobilskih ključev), se ustavile v Kranjski gori, da smo naredile shoping (nakup čelke), dober shoping pa si zasluži tudi kavo... Kakšen kilometer pred Planico   nas je razsvetlila še lučka za gorivo.

Zvezde se počasi prižigajo

 

O luni še vedno nobene sledi 

So se pa zato nad našimi glavami že začele, ena za drugo, prižigati zvezde. Pod nogami nas je pozdravljal škripajoč sneg.  Na obrazih so se nam risali prešerni nasmehi, lune pa še vedno ni bilo od nikoder. Vse tiste, ki so se, po večini s sankami, že vračali iz Tamara smo opozarjale z glasnimi pozdravi. Bilo je prelepo, da bi se pustile motiti snopu svetlobe iz čelke, če tudi je le-ta bila čisto nova.

Čin čin

In ravno, ko se je mraz počasi začel tihotapiti do naših kosti, smo zagledale svetlobo, ki je uhajala iz Doma v Tamarju. V toplem zavetju doma pa smo se pustile ogreti čaju, kuhančku in culici, ki jo je za vsako od nas pripravila Helena.

Culica

"Adijo, se kmal' vidmo"

To je bil pozdrav vesele druščine pri sosednji mizi, ko smo odhajale. In ko smo že držale za kljuko (iz)vhodnih vrat, nam je gospod izza šanka čisto mimogrede omenil, da se bo luna videla šele čez kakšne pol ure. Namen tega pohoda pa je vendarle bilo spogledovanje z mesečino, zato ni bilo nobene večje zadrege, ko smo gospoda za šankom in veselo druščino pri sosednji mizi pozdravile z: " ... no, pa smo nazaj...".

Vse najboljše

Mize so se združile, besede je preglasila pesem, pesmi so sledila voščila in voščilom je sledil ples. Vse skozi pa se je za podlago vrtel glasen smeh. 

 

V njeni družbi

 

Na koncu se je Orionu le pridružila tudi luna. Skupaj sta nas pospremila nazaj do Planice, kjer smo se drug drugemu zahvalili za dobro družbo  in se poslovili do naslednjega snidenja.

Luna