Camino del Norte: 100 & 1 zgodba / Trst - Pariz 1

17.06.2014

1

Trst – Pariz

Unikatna zavarovalna premija je plačana!

Običajno je ključni trenutek takrat, za njeno plačilo, ko mi žile zalije namišljen adrenalin, moje obnašanje pa postane podobno kokoški, ki brezglavo išče zlato zrno.

Priprave na Camino so potekale tako, kot so pač potekale. V mojem lastnem stilu. Pripravljalni poligon je bil Rožnik, samozavest, ki sem jo prinesla domov iz svojega prvega Camina pa je poskrbela za nekaj odvečnih kilogramov v nahrbtniku. Za zavarovanje zoper kraje in vseh ostalih katastrof, ki se v tujini lahko zgodijo, pa se mi je z leti, sama od sebe, izoblikovala prav posebna zavarovalna polica. Premijo običajno plačam v prvih dneh potovanja, kar na licu mesta. Plačilna valuta so zgodbe, ki se jim lahko nasmejim z manjšim zamikom. Sicer pa sem si za vsak slučaj tokrat priskrbela tudi evropsko zdravstveno izkaznico, kar se je že po nekaj dneh  hoje izkazalo kot modra naložba.

Pariz

Niti z leti niti z izkušnjami se določene stvari še niso uspele usidrati v moje celice. Tako je na poti med dvema Pariškima letališčema prišlo do vplačila te unikatne zavarovalne premije. Relacija letališče Beauvaisa / Charles de Gualle. En avtobus, en metro in načeloma dovolj časa za ogled še Eifflovega stolpa. Dokaj enostavno. Prvič je postalo zanimivo na avtobusni postaji v Parizu, ker se mi je skrila postaja za metro. Še sreča, da obstaja čredni nagon, ki me je varno pripeljal do okenca, kjer so prodajali karte. Prijazen in samozavesten bonnejournée je edina francoska beseda, ki jo skladiščim v svojem francoskem skladišču. Za dober začetek se vedno obnese, žal pa se z njim tisti dober del tudi konča.

Eifflov stolp

Običajno je ključni trenutek takrat, ko mi žile zalije namišljen adrenalin, moje obnašanje pa postane podobno kokoški, ki brezglavo išče zlato zrno. Težko napišem kaj je bil glavni razlog, za moje zmedeno obnašanje. Nakup karte je namreč potekal v znamenju popolnega pozdrava, tudi njeno žigosanje je bilo brezhibno. Prestop na drugo stran pa me je soočil s francosko realnostjo. Ne samo, da Francozi komunicirajo v povsem napačnem jeziku, težave imajo tudi s smerokazi, ki kažejo v nerazumljive smeri. Ključna tabla me je usmerila nazaj od tam, kjer sem prišla. Brez razmisleka sem stopila v ta črni koridor in se povsem nepripravljena znašla na napačni strani avtomatov, ki kontrolirajo veljavnost kart. Moja karta, je tako v tistem trenutku postala povsem brez vrednosti.

Leta izkušenj s podobnimi situacijami me niso naučila kako se jim lahko izognem, so me pa naučila, da me ne šokirajo več preveč. Namesto paničnega napada se mimo pripelje le še napis, » Pa ne noooo..., neeeeee... že spet!!!«. Tokratna ocena nastale situacije je bila, da je gospa, ki mi je ravnokar prodala karto in ki je govorila angleško tako dobro kot jaz francosko, le z malo manj prijaznim naglasom, med tem časom zaključila z delom. Na podlagi tega sem nekako sklenila, da znesek karte ni taka žrtev, če samo pomislim za kaj ga darujem.

____________________________

2

Priz - Biarritz

Ko sem izstopila na postaji Jardin Public tudi pomislila nisem, da se hotel morda ne nahaja na tej isti ulici. No, hotela ni bilo na tej isti ulici, so se pa zato moja navodila do hotela končala na postaji na kateri sem izstopila.

...

Z zapleti še nismo čisto pri koncu.

Jutri potujemo iz Pariza v Biarriz.

Ostanite zdravi, ostanite doma.