Camino del Norte: 100 & 1 zgodba - Porto covo

Potujte zares, potujte v svoji domišljiji, potujte s prstom po zemljevidu, potujte ob prebiranju napisanih besed, potujte po svojih spominih, potujte, potujte, potujte 

... 

Na faksu nam je eden od predavateljev položil na srce gornjo misel. No, vsaj meni je sedla tja. Zato vas vabim, da se mi pridružite na potovanju po spominih in se skupaj z mano, v svoji domišljiji, odpravite na 1000 km dolgo pot po Španiji, na Camino del Norte in njenem podaljšku na Portugalskem.

Porto covo / sobota, 09.08.2014

Razigrano poletje v deželi fada

Ravnokar sem si kupila klobuk, ki mi verjetno sploh ne pristoji. Temu bo krivo moje neznanje portugalščine. Ste morda že bili kdaj zaljubljeni v življenje?

Porto

Po nekaj prehojenih kilometrih sem se iz razlogov … odpravila še malo na Portugalsko, svojo pravljično deželo. Portugalske ni brez Porta in Porta ni brez kave v eni od najstarejših kavarn v mestu, kavarne Guarany. In ga ni brez sprehoda ob reki Douro. Na tem sprehodu je moj korak tokrat ustavila mala mizica, ki je pripadala črni mački in vinski kleti Sagrado. Portovec družine Calem mi je pred leti že pričaral nepozabno doživetje, predvsem pa nepozaben okus, je tudi tokrat poskrbel za spomin, ki bo ostal. Zapisan pa ne bo ostal samo spomin na črno mačko, zapisan bo tudi Festival na Verandi. Z verande stare hiše, je skupina zanesenih glasbenikov, v pozni večerni uri, svoje veselje prenašala na ulico, med nas.

Na avtobusni postaji je pisalo Porto Covo

Ni čisto res. Na avtobusni postaji v Porto Covu ne piše nič. Avtobusno vozovnico kupiš v trafiki, ki je hkrati tudi pošta in loterija. In tu sem, natanko pred enim tednom, izstopila in postala turistka. A ne kar neka turistka, turistka, ki se vsako jutro pozdravi z gospo, ki ravno tako kot jaz, pije vsako jutro kavo tam, kot vsi ostali turisti. Le da ona očitno ni čisto običajna turistka.

Pod pravim kotom

Tako, kot se je na ena, dva, tri zgodila Portugalska, se je zgodila tudi rezervacija mojega trenutnega doma, Ahoy Porto Covo Hostel. Slike, ki so se bahale na spletu, so bile posnete iz popolnega kota. Vsi smo že kdaj doživeli razočaranje tega pravega kota, zato sem se že vnaprej pripravila na prihajajoče razočaranje, ki pa je ostalo pozabljeno nekje za špansko mejo. Poleg slik, ki niso razočarale, je bilo tu še prvo hišno pravilo: »No stress in the hous, relax, go on the beach!«.

Doce Mar – Pastelaria & Cafetaria & Snacks

Tukaj se zadnjih nekaj večerov zaključuje moj (gurmanski) dan. Ne vem zakaj mi je ta restavracija tako prirasla k srcu? Morda zaradi gospe, ki se trudi s svojo angleščino, tako  kot se jaz trudim s svojo portugalščino. Specialiteta v teh krajih so očitno polži, ki sem jih pred dnevi celo poskusila. Tudi nocoj, za zadnji večer, sem si jih zaželela. Naročila sem si belo vino, običajno merico 2,5 dcl, pozdravilo pa me je ½ l rdečega. Za barvo sem se še znala dogovoriti, pri količini pa sem žal morala popustiti. Tako mi je družbo delalo ½ l belega vina. Prepričana sem bila, da sem si za večerjo naročila polže, dobila pa sem ocvrte kalamare.

Na ponovno snidenje

Sedim na isti kamniti klopci, obrnjeni k oceanu, na kateri sem sedela pred leti. Takrat se mi je »koučalo« do onemoglosti in je le to motilo naše snemanje intervjuja za »Kmečki glas« ;). Kot takrat, tudi danes vem, da bom s te iste klopi lahko ponovno prisluškovala pogovoru med klifom in oceanom, medtem ko bom na horizontu opazovala ladje, ki se izgubljajo v neznano.

____________________________

Bodite doma in ostanite zdravi !
Jutri gremo pa lepo od začetka :)

1

Trst – Pariz

Unikatna zavarovalna premija je plačana!

Običajno je ključni trenutek, za njeno plačilo takrat, ko mi žile zalije namišljen adrenalin, moje obnašanje pa postane podobno kokoški, ki brezglavo išče zlato zrno.

...