Camino del Norte 100&1 zgodba / Pobena - Islares

28.06.2014

24,9 km

18

Drama Queen

Bilo je eno najbolj pravljičnih juter, ki jih je Camino narisal na moje jutranje obzorje. Bil je eden mojih redkih, zgodnjih začetkov dneva. Ravno pravšnje jutro, da te ulovi vprašanje. »Kje je realnost?«. Je to tisto, tam, daleč stran doma, ali je to tukaj in zdaj - Camino.

Obstaja eno zelo preprosto dejstvo. Na Caminu ni občinstva, ki bi navdušeno ploskalo tvoji najboljši predstavi. Ni zavese, ki bi se po koncu predstave spustila. Čemu bi sploh bila, saj v občinstvu ni nikogar, si le ti in tvoja ogledala. Vprašanje je odmevalo po moji glavi, odgovor nanj se je pojavil mnogo korakov kasneje. 

Načrt za ta dan je bil, da se držim priporočil iz knjige. V moji glavi pa je še vedno vladalo kaotično stanje. Nič več me ni preganjal le dvajseti julij, pridružila se mu je tudi želja, da ulovim zamujene kilometre. V istem trenutku je v meni kričalo toliko nasprotujočih si misli, da sem bila vesela, ko so me dohiteli trije Španci, s katerimi sem nadaljevala pot. Samo ena od njih je govorila angleško, kar je pomenilo nekaj distrakcije za moje neurejene misli. Med pogovorom, nekje na pol poti do cilja, je prišla ideja, da bi pa morda prehodili eno štiridesetko. S tem je bilo na ogenj prilitega nekaj olja. Bili smo namreč, ponovno zelo zgodnji in ideja je bila zelo mikavna. Na koncu sem se iz tega načrta umaknila, zvita noga, preveč časa… Potem, ko smo skupaj popili kavo, sem, če napišem grdo, obtičala sama, v nadvse prijetnem mestu Castro – Urdiales. Do odprtja albergue pa so bile ponovno na voljo vse minute do večnosti, jaz pa, če zopet malo pretiravam, na robu živčnega zloma. Končno je mojo pozornost ujela cerkev, na kateri so pustili svoje sledi Templarji. Okoli nje in v njej je mrgolelo veselih obrazov. Na koncu sem se sesedla na kamnito klop, nekje v ozadju cerkve in se od vsega strašnega zjokala.

____________165,9 km_________________

19

Torro

Joj, joj, joj… Očitno ima vsak od nas v sebi skrito svojo gospodično Dramo Queen. Ko se spomnim prejšnjega dogodka, mi lica malo zažarijo v barvi rdečice. Še dobro, da na Caminu ni kritikov, ki bi ocenjevali, kako kvalitetne so predstave. Drama se je zaključila tako, da je gospodična stopila na plin z željo, da nadoknadi zamujeno.

Krila sprejete odločitve, so me odnesla na enega najlepših delov poti, na pečine. Na horizontu so odtenki sive začeli brisati mejo med morjem in nebom, jaz pa sem se prvič v dnevu počutila veselo in optimistično.

Spremembe v razpoloženju ni preveč pokvarilo niti dejstvo, da v mojem opisu poti ni bilo nobenih pečin, na sami poti pa nobenih rumenih puščic. V bližnji daljavi sem zagledala par, ki je očitno bil od tam nekje in mu začela diskretno slediti. Optimizem in zaupanje v Camino sta me pripeljala na pravo pot in od tam naprej so me puščice usmerile naprej na pašnik.

Krave so se leno pasle in se niso kaj pretirano menile za moj nasmejan obraz. Pot je končno pripeljala do gozda, kjer me je izza ograde prijazno pozdravil bel konj. Malo sem se razgledala naokoli, če bi se kje v bližini, čisto slučajno, sprehajal tudi kakšen princ. Ni ga bilo. Mi je pa zato, nekoliko višje na poti, v pozdrav pomežiknilo presenečenje težko več ton.

Zaradi vremena, ki je postajalo vedno bolj slabe volje,  sem si oblekla wind-stoper zelo živahne barve. Na skriti, zeleni jasi, kamor so se skrili še zadnji sončni žarki, me je pričakala mnogo tonska, rjava gmota z rinko v nosu. Vesela sem, da tudi biki jemljejo čas sieste resno. Namenil mi je samo mežik s svojimi krasnimi očmi, ki so bile obrobljene s čudovitimi, dolgimi trepalnicami. Zaradi korakov, ki so začeli prehitevati sami sebe ga žal nisem uspela ujeti v objektiv.

__________174,8 km_________

Ostanite zdravi!

Se beremo ponovno jutri.