V družbi čisto pravih jamarjev

V jami Konasnica.

na spogledovanju s temo in prisluškovanju tišini.
Ta zgodba spada med četrtkove izpolnjene želje. Sicer bi morala biti napisana že zdavnaj ampak so me še do nedavnega bolele vse mišice, ki jih premorem. Še posebej tiste  na prstih rok (čisto majhna, debela laž).
Sem ena tistih srečnic, ki pozna vsestransko Matejo saj je ona tista, ki je omogočila, da sem bila lahko del te februarske dogodivščine, ki se je zgodila v jami Konasnica v bližini Dražgoš
Za njo in nekaj njih je bil to verjetno samo en popoldanski

eni s(m)o umirali, drugi so pisali sms

skok v jamo, za mene in nekaj nas pa je bila to čisto prava avantura. Tisti del povezan s kondicijo in fizično pripravljenostjo bom preskočila, ker tisto omenjeno zgoraj kljub vsemu ni čista laž, lažnivo je samo trajanje (pišem samo o sebi). K sreči pa ni bilo nobenih težav s klaustrofobio. Kakor koli že, ko si enkrat v jami pozabiš kaj je zunaj in, da te čaka še pot nazaj. Čas se preprosto ustavi in ne preostane ti drugega kot, da se prepustiš nememu občudovanju. Kreacije, ki jih je ustvarila narava in ležijo globoko pod nami nimajo besed s katerimi bi se jih dalo opisati, zato vas za zaključek zgodbe prepuščam dogodivščini ujeti v objektiv Bojana Stanek.

Tukaj  se skriva vhod v jamo.

 

Takole smo pa vstopali v jamo

 

Gasilska pred povratkom.

3, 4, zdaj in gremo v dolino.

Pa še sestrski pozdrav iz podzemlja.