Še vedno pali

Jod v zraku. Pred leti, leti, ko se je zgodil kakšen otožen, žalosten, jezen, slab, brezvoljen,… dan je bilo najboljše zdravilo (dovolj) velika količina joda v zraku. In naj bližje tako mesto je bilo doli čez mejo, vTržaškem zalivu. Tudi danes zjutraj je bil en tak čuden dan, ko kljub vabljivemu jutranjemu soncu ni kazalo, da mi ga bo uspelo ujeti.

No, pa se je zgodil preobrat. Po novem vsako jutro izberem (naključno) eno številko. Danes je bila to 18 in omenjeno je bilo nekaj o potovanju v tujino… Kar naenkrat se je začel vrteti film kakšen bi lahko bil današnji dan. Takoj sem imela dovolj energije, da sem oddelala svoj jutranji obred, si nadela tekaške čevlje, preverila ali je še vse po starem na Rožniku, celo posoda se je pomila brez vsake težave…

Miramare. Koliko časa že nisem bila tu? Še vedno je enkraten in še vedno si

gradu nisem ogledala od znotraj. Predno sem se odpravila do, moje današnje, pisarne sem naredila še en krog po parku (da se naužijem joda), popila capuccino in se odpravila nazaj do mesta, ki sem si ga izbrala. Razočarano sem ugotovila, da je zasedeno. Ni pomagalo niti grdo buljenje (od daleč) z namenom, da se umaknejo.

pogled iz piarne

Pametnejši popusti (tokrat jaz). Odpravila sem se nazaj proti Trstu in ustavila na poti ob »promenadi«. Sončno vreme ni zaveznik moje zračne pisarne, kurzor na ekranu se je povsem izgubil. Na koncu je moja potujoča pisarna pristala v parku, kjer sta pred dvanajstimi leti bila ukradena jogurta.

Pisarna je bila popolna, to kar sem se trudila narediti doma zadnji teden sem v njej naredila v nekaj slabih urah. V bistvu sem bila tako hitra, ker se mi je začel oglašati želodec. Ta se ne oglaša več, jaz pa še vedno s pogledom na morje in jodom v zraku pišem zadnjo piko tega dneva.