Slow Travel

11.07.2014 39 km 62 Vedno bljižje. Tuna party. Res je, da smo se to jutro pripravljali na maratonsko dolgo etapo, a če me spomin ne vara, je bila za maratonski zajtrk kriva prazna shramba. Ostala je samo še tuna in surove testenine. Tako naju je s Christino, na ta maratonski dan, zjutraj Corey presenetil zajtrkom. Makaroni s tuno. Tuna zjutraj s testeninami, tuna opoldne s kruhom, tuna na pečini, tuna... Tuna vsakič, ko se je shramba spraznila. Sicer ne vem, če smo jo zares tolikokrat jedli, kolikokrat smo jo omenjali, ni bilo dneva, da ne bi bila z nami vsaj v duhu. Vsekakor pa je bila vsak dan v nahrbtniku. Po tem maratonskem zajtrku, pripravljenem v mikrovalovki, smo končno poiskali tudi bankomat. Na pošti smo se poslovili še od Christininih čevljev in za konec nakupili špezo. Saj veste, dan brez tune v nahrbtniku bi lahko postal kot Camino brez žulja. Malo dolgočasen. ____________________________ 63 Počitek na cesti. To je trenutek, ki se je globoko zasidral v...

10.07.2014 32,3 km 59 Shopping. To je bil naš osmi dan, ko smo hodili skupaj. Osem neprekinjenih skupnih dni hoje na Caminu, je kot kdo bi vedel koliko skupnih let, če bi se jih dalo pretvoriti v leta. In tako, kot ima vsaka družina svoje vzpone in padce, je naša začela prehajati v fazo pada. V zraku se je začela čutiti napetost, ki je oznanjala morebitni konec naše skupne poti. Razlike, ki so jih naredili žulji, boleče noge, kilometri, ki bi jih morali ali ne prehoditi, so pustili svoje sledi. Vse skupaj se je začelo nabirati v oblaku, ki je začelo prekrivati sonce na našem nebu. In vsak za sebe smo samo čakali kdaj vzide nevihta. Prva večja preizkušnja nas je počakala v  mestu Gijon. Christina ni imela sreče ne s čevlji, ne  z žulji, ne z bolečo tetivo. Bolečina je rekla stop. To pa je bil prvi veter, ki je sprožil alarm. Kaj, če se razidemo? Za njiju ne vem, a ne glede na vse, se jaz še nisem bila pripravljena  posloviti niti od enega niti od dr...

09.07.2014 27,6 km 56 Smeh. To je nekaj, čemur bi se v življenju odpovedala z žalostnim srcem. Camino Family ga je proizvajala serijsko. Dnevi so se začenjali z nasmehom, kadar se seveda niso z glasnim hihitanjem. Nasmeh na obraz je lahko priklical komaj rojen osliček, krave, ki se niso hotele odzivati na mukanje z naglasom ali palica, ki je padla na tla že kdo ve katerič. Včasih pa je bilo dovolj že to, da so se pogledi preprosto srečali. ____________________________ 57 Oprostite, kje so pa tuši? Začela se je sezona zrelih ringlojev. Vsakič, ko sva se s Christino začeli stegovati k polnim vejam,  se je Coreyu začelo muditi. Tudi ta dan se nam je ponudila priložnost in stegovali sva se za zrelimi sadeži vse dokler nisva, v svojem vidnem kotu, zaznali postave. Gospod naju je pozdravljal z visoko dvignjeno palico in nama medtem, ko se je približeval, nekaj glasno razlagal. Ker pa je Corey izginjal iz najinega vidnega polja, žal nisva imeli časa počakati, da bi izv...

08.07.2014 26,2 km 53 Hihon / Gigon al' karkoli že pač je. Sedemnajsti dan na poti in mislim, da je to prvi in edini dan, ko se s poti ne spomnim ničesar. Tudi fotografije ne prikličejo spominov. Izgubil se je samo dan, večer pa je še kako dobro posnet in na varnem arhiviran v spominu. Zdaj smo že ujeli svoj ritem, ki smo ga bolj ali manj delili z istimi obrazi. V Sebrayu smo celo ponovno ujeli oba izgubljena Poljaka. Tempo je navkljub vsemu ostajal enak, vedno med zadnjimi. Tudi tokrat. Tik pred nami so zapolnili vse spalne kapacitete . Za nas so morali sprostiti rezerve in morali smo, kot izobčenci, spati v zgornjem nadstropju, v svoji lastni sobi z navadnimi posteljami. Na tej točki je svoj ritem ujela tudi moja španščina. Lahko se pohvalim, da sem z vsakim dnem bila bolj ponosna na njo. Skoraj nikoli več nisem okamnela, ko me je kdo nagovoril z njo. Iz neznanega razloga sem se ta večer v svojih španskih čevljih počutila še posebej udobno. In zapletla sem se v po...

06.07.2014 50 Ura geografije. Nov dan nas je pozdravil z deževnim jutrom, mi pa smo mu pozdrav vrnili z dnevom na off. Kot se za tak len dan spodobi, je zajtrk prišel na vrsto zgodaj dopoldan in kosilo zgodaj zvečer. Razkošno, pozno kosilo, čigar sestavni del je seveda bila tudi tunina, smo zaključili tako, da smo leno obsedeli za mizo. Tako smo za mizo obsedele štiri države, štiri različne navade radovednost pa je počasi začela prevzemati vajeti v svoje roke.  Ker je bilo ravno po kosilu, so prve dobile besedo brbončice. Sledila je ura risanja, ko smo na zemljevid narisali vsak svojo deželo in jo pobarvali z vsemi lepimi stvarmi, ki jih krasijo. Vsak nov odgovor pa je prinesel s seboj tudi novo vprašanje. Vprašanja in odgovori pa niso razkrivali samo naših dežel, razkrivali so tudi nas. »Kakšno je bilo tvoje otroštvo?, Kakšen si bil, ko si bil majhen?, Koliko si še podoben tistemu malemu otroku?«. To zadnje vprašanje me je začelo zasledovati kot melodija v glavi, ki ...

05.07.2014 23,5 km 44 Camino na Caminu. Hodili smo po dolgočasni, ravni, asfaltni cesti in vedeli, da se ne daleč stran skrivajo nepozabni razgledi in vznemirljive dogodivščine. Gospodični iz Venezuele pa je očitno energijo reaktivnega pogona, dajala še včerajšnja solata iz špinače. Vse je kazalo, da so ji izpod kontrole pobegnili vsi strahovi, ki jih je, sicer skrbno zaklenjene, nosila v svoji prtljagi. Njo so varni koraki, ujeti v ravno cesto, odnesli naprej, naš korak pa je z močjo magneta vleklo tja med razglede. Pustiti je nismo želeli, hoditi po cesti pa tudi ne. Skoraj nas je že dohitela nejevolja, ko je njo očitno istočasno dohitel strah. Kmalu za tem smo jo zagledali kako stopa nazaj proti nam. Ob srečanju nam je povedala šalo v stilu svojega »dry« humorja , ki nas ni spravila v smeh. Slabe šale Camino ne prenaša najbolje, zato je bil znesek na njenem računu dokaj neprijeten. Zavili smo na svoj Camino, v smeri dogodivščine, stran od rumenih puščic in školjk. To...