Camino del Norte 100&1 zgodba / Colombres – Llanes

05.07.2014

23,5 km

44

Camino na Caminu. Hodili smo po dolgočasni, ravni, asfaltni cesti in vedeli, da se ne daleč stran skrivajo nepozabni razgledi in vznemirljive dogodivščine. Gospodični iz Venezuele pa je očitno energijo reaktivnega pogona, dajala še včerajšnja solata iz špinače.

Vse je kazalo, da so ji izpod kontrole pobegnili vsi strahovi, ki jih je, sicer skrbno zaklenjene, nosila v svoji prtljagi. Njo so varni koraki, ujeti v ravno cesto, odnesli naprej, naš korak pa je z močjo magneta vleklo tja med razglede. Pustiti je nismo želeli, hoditi po cesti pa tudi ne. Skoraj nas je že dohitela nejevolja, ko je njo očitno istočasno dohitel strah. Kmalu za tem smo jo zagledali kako stopa nazaj proti nam. Ob srečanju nam je povedala šalo v stilu svojega »dry« humorja, ki nas ni spravila v smeh. Slabe šale Camino ne prenaša najbolje, zato je bil znesek na njenem računu dokaj neprijeten.

Zavili smo na svoj Camino, v smeri dogodivščine, stran od rumenih puščic in školjk. Tokrat zavestno. Plezali smo pod žičnatimi ograjami, kravam kalili mir, se v dnevu prvič srečali s trnjevim grmovjem in orali ledino novim potem. Pogledi, ki ne bodo nikoli pozabljeni, glasno šepetanje, ki ga je morje namenilo klifom, moč tišine ter popolna svoboda, ki je za trenutek našla svoj počitek v naših prsih, so bile nagrade, ker smo si dovolili utečene poti zamenjati za neznano.

____________________________

 45

Tišina. Trenutki, ki ne iščejo glasno izgovorjenih besed, so zapisani med najlepše trenutke v življenju. Deljenje teh trenutkov z osebami, ki to isto tišino slišijo, pa so zapisani med največja darila.

____________________________

46

Otroška razigranost. Ko smo preplezali vse ograje, se spoznali s tišino, pojedli tunino, smo bili počasi pripravljeni, da se vrnemo na utečene poti. A očitno še ni bilo dovolj. Z ne preveč veselim korakom, smo se poslavljali od krav, klifov, globokih vrtač, ko se je kar naenkrat pred nami narisal kamniti most iz Christininega vodnika. Slika iz njenega vodnika je tudi tokrat  pripomogla k novi dogodivščini.

Moja želja po prečkanju tega mostu je bila otroško trmoglava. In če ga ne bi prečili, bi se lahko zgodilo, da v Llanes prispemo ob preveč primerni uri. Zgodilo pa bi se tudi, da nikoli ne bi odkrili plaže, ki se je skrivala na napačni strani pečine. Plaža je ukradla vso našo pozornost. Namakanje v morju manjšem od bazena in čakanje valov, da prihrumijo izpod klifa. Čakanje na razigranem soncu, da se posušimo, pa nas je zapletlo v igro s kamenjem. Iskrivost v očeh, nagajiv nasmeh, ki je preskakoval ušesa in otroška tekmovalnost, so nas ujeli v brezčasnost te izmišljene igre. Samo za nas se je nekaj metrov stran, v vodi nastavljala rogovilasta veja, ki je lovila kamenje, ki smo ga tako vneto metali v njo.

To zatopljenost, v katero smo se ujeli, je povsem iznenada prekinila Christina. Obrnila se je k gospodični iz Venezuele, ki nas je opazovala z varne razdalje in ji rekla, »Danes si bomo večerjo ulovili sami!«. S klifa, ne preveč daleč stran od nas, so nas opazovale krave.

__________________________

47

V velikem slogu. Vstop, verjetno bo bolje, če napišem sestop, v mesto Llanes je bilo daleč najbolj avanturistično, atraktivno, predvsem pa trnjevo, od vseh. Ko ti dan nakloni toliko lepega, te nehote in nevede, pripravi tudi na pogumno soočenje s trnovo potjo.

Na koncu smo se le odločili, da si večerje ne bomo ulovili sami in smo se odpravili nazaj na prave poti. Ko smo prispeli do prve rumene puščice, nas je presenetil nek čuden ropot. To je bil ropot skale, ki se je odvalil od srca gospodične iz Venezuele. Verjetno je to dopoldne bilo za njo res stresno. Niso nas zanimali njeni strahovi. Konec koncev le ima vsak svoj Camino. Med tem, ko smo se mi trije sklanjali preko klifov, da bi se nas lahko dotaknilo še več vsega, je ona hodila v objemu strahu. A smo le prispeli do prve puščice in prve civilizacije. Še vedno z nasmeški na obrazih, eni zaradi ujetih trenutkov, drugi, ker je bilo vsega končno konec.

Nasmeh pa nas je pozdravil tudi na obrazu Urlike, ki je svoj počitek našla ravno tam, kjer smo si ga nameravali vzeti tudi sami. Za mizo so se kaj hitro začele mešati clare, bocodiliosi, zgodbe, smeh. Čez nekaj časa pa je vmes posegla še ura, ki nas je poklicala nazaj na pot. In kadar se cel dan potikaš po kozjih stezicah, se asfaltne ceste zazdijo povsem odveč, če tudi vodijo naravnost do cilja. Ta dan se je v meni skrivalo veliko otroške vztrajnosti, zato smo ob prvi priliki ponovno zavili na makadamsko pot, ki sicer ni bila Camino, je pa imela neke oznake. Predvidevali smo, da nas bo pot vseeno pripeljala v mesto. No, pa pot vendarle ni bila namenjena v našo smer.

 Nekaj časa smo si sicer še delali utvare. Dovolj dolgo, da smo lahko prispeli do točke, da nas je (utvara) kot prva zapustila , povratek po isti poti pa se je postavil pod vprašaj. Razsodnost je vzela niti v svoje roke in na vrsti je bilo glasovanje. Rezultat 4:1, da se ne bomo vračali nazaj po isti poti. Načrt, ki smo ga izglasovali je bil, da se spustimo od tam kjer smo, naravnost dol, “”v karkoli že tam bo. Pot “v karkoli že tam bo”, pa je pomenila spustiti se in prebiti se skozi neprehojeno trnjevo goščavo do gozda. Iz ceste sicer tudi ni bilo videti, da bi bil gozd kaj bolj prehoden od tega, s trnjem posutega, brega.

Dan je očitno ulovila, v svoja krila, avantura. In ta krila so se, v tisti večerni uri, za gospodično iz Venezuele, razprla preveč na široko. V tistem trenutku ji je Camino postregel z veliko večjim strahom od tistega, ki ji ni dovolil, da bi na Caminu hodila sama. In tako, kot je ona pogledala v oči novemu strahu, smo se mi pogledali v novo ogledalo.

____________________________

48

Hippie Town. Spust je pustil za seboj veliko prask, trnjev in celo nekaj klopov na naših golih nogah. Čeprav ne rada, moram napisati, da tudi nekaj slabe volje. Po spustu smo morali priti še do samega centra mesta. Nekako smo že vedeli, da za nas med »pravimi« Peregrini ne bo mesta, zato smo poskusili najti nekaj, kar bi lahko bilo vsaj še približno ugodno in prosto v tem poznem sobotnem večeru.

Po dnevu, ki je bil mešanica vsega mogočega in nemogočega, me je ob vstopu v penzion, ki smo ga na koncu uspeli najti, presenetil znan glas. To je bil Ikea. Nazadnje sva se videla v Gerniki, ko sem se vsa nesrečna poslovila od vseh znanih obrazov. Od takrat se je zgodilo že toliko stvari, da je tudi ta nesrečen spomin obstajal samo še v jutranjem ibuprofenu. Na kratko sva poklepetala o tem kako in kje so ostali. Seveda me ni presenetilo, da so dobro, presenetilo pa me je, da sem jim tik za petami. V tem mestu pa se nama je prvič prekrižala pot z Jessico, Peregrino, ki si je velik del poti delila z Mirijam in jo je v mestu suvenirjev omenjala že Anette. Po klepetu so sledila dnevna opravila in po opravilih končno večerja. Nekaj hrane, nekaj vina in veliko sidre v pisani druščini Peregrinov.

Večer se je zaključil z nakupi. S Christino sva odhiteli na stojnico po ogrlico zanjo in kaj drugega kot zapestnico za mene. Nakup je bil tako uspešen, da si je zaslužil Zdravljico. Na poti do velikega proslavljanja, sva ujeli še Coreya. Vsak s svojim gin-tonicom smo proslavili še en nepozaben dan.

____________________________

49

Top dogodki dne. Na koncu vsakega dne je Camino Family sestavila listo top dogodkov, ki so se v tistem dnevu zgodili. Temu dnevu jih je pripadalo nekoliko več, kot običajno. Med drugim si ga je zaslužil tudi z ljubeznijo in pozornostjo pripravljen gin tonic. Vsak izmed njih in vsakič, ko je prispel na mizo.

Ko smo obnovili vse, kar nam je bilo top, smo se lahko že  celo nasmejali odrgninam na naših nogah. Na dan je prišla tudi beseda o naših obrazih, ki smo jih vsak za sebe videli v ogledalih, ki so se nam kazali čez dan in se spraševali kaj se je zgodilo z gospodično iz Venezuele. Z nekaj sramežljivosti smo celo upali priznali, da smo nekako veseli za njo, da je uspela premagati strah. Je pa tudi res, da je v zraku obviselo vprašanje, koliko smo ponosni na to, da smo ji ga pomagali premagati ravno mi.

Na meniju pa niso bili le top dogodki, bilo je pravo, malo družinsko srečanje. V dneh skupne hoje so se izpostavile stvari, ki smo se jih preprosto morali pomeniti. Vsi smo se strinjali, da bi bilo dobro zvečer uro vzeti bolj resno in zjutraj vstajati nekoliko bolj zgodaj. Poskusiti prespati, kdaj tudi v albergu za Peregrine in morda začeti malo manj trošiti. Oglasile so se tudi razlike v naših datumih in ciljih. Ko je Corey moral skoraj že biti v Santiagu, sem jaz malo da ne, morala biti šele v Ribadeu.

Ja, bili so to resni pogovori. Ravnokar sklenjeni dogovori pa trenutku primerno resni in trdni.  In tako kot je noč počasi drvela proti jutru, je tudi usoda datuma, 20.7.2014., drvela v napačno smer.

___________325 km________________

Ostanite zdravi!

Ponovno se beremo naslednji vikend!