Camino del norte 100&1 zgodba / Baamonde

20.7.2014

82

Kaj vse se ni zgodilo? Priznajte, dejanje vredno čiste desetke, tale moja rezervacija. In stvari na katere smo ponosni so vredne nagrade. Moja nagrada je bil tinto di verano v lokalnem baru.

Kmalu sta se mi pridružila Simon in Dario. Ukvarjala sta se z enako dilemo kot nekoliko prej jaz.  Povedala sem jima svojo rešitev in kaj kmalu je to postala tudi njuna rešitev. Daria sem samo še prosila, če lahko čisto mimo grede preveri ali tudi moja rezervacija drži. Je držala. In končno smo lahko, vsi prisotni za mizo, začeli uživati dan. Bili smo izredno produktivni. In s svojo rešitvijo nočevanja za naslednji dan smo rešili dilemo še Peregrinu Augustinu in njegovemu bratu. Naredili smo tudi moj možitveni načrt.

V baru v katerem smo sedeli, se je izkazalo, da imajo zelo velik potencial kar se tiče odnosa do Peregrinov. Moje pretekle delovne izkušnje in prenekatera coaching ura namenjena odnosu do strank so nama s Simon pomagale skovati še en enkraten načrt. V mestu Abondend mi bomo poiskali ženina in potem bom tukaj odprla coaching agencijo namenjeno vsem tistim, ki imajo opravka s Peregrini.

Simone in Dario sta se odpravila v trgovino, preveriti ali se morda kje skriva kakšen potencialen mož, jaz pa sem se odpravila izslediti glasbo, ki je prihajala nekje prav od blizu. Ni bilo preveč težko, našla sem jo v garaži, kjer je lokalni bend preigraval salso. Jaz in dva vaška fena pa smo jih z navdušenjem poslušali in zraven tudi zaplesali. Na to zapuščeno nedeljsko popoldne sem si uspela prislužiti tečaj salse.

____________________________

83

In še kar se dogaja. Šele zdaj, ko pišem te zgodbe opažam koliko se je v bistvu zgodilo v tem zapuščenem mestu. Zgodb še kar ni konec. Med tem, ko je Katra na poti, do izhodišča (mesto Abandond) igrala glavno vlogo v svoji akcijski drami, sem se jaz na vsake pol ure glasno spraševala kako je lahko mesto tako zapuščeno, je res kriva samo nedelja.

Po salsa treningu sem se vrnila v lokalni bar, ker bi lahko mimo prikorakal bodoči mož. Namesto njega sta mimo prišla Simone in Dario z novico, da nista opazila primernega kandidata, da pa bosta še naprej ostala na preži. Mimo so prikorakali tudi člani španske družine. Vračali so se od nekje, obrežja reke, če se ne motim, kar ne zamudiš, če si v teh krajih in če to nisi jaz. Ko so se odpravljali tja, sem jaz bila ravno sredi strašno pomembnega in predvsem zabavnega načrtovanja. Ali pa mogoče zato, ker je bila Katra nekje na poti? Kdo ve?

In enkrat, med vsemi temi zgodbami iz zapuščenega mesta, mi je Karmen s svojim španskim temperamentom razložila, da je zvečer v restavraciji rezerviran »galicijski obred«, in da so me šteli zraven. Jaz sem samo pritrdila, ne da bi vedela čemu, ker vsakič, ko je govorila Karmen se je na mojem obrazu pojavil izraz nič te ne razumem, se pa povsem strinjam s tabo …  Potem sem bila samo še malo okregana, ker nisem povedala, da pride Katra in bo eden več. Ta zadnji del najinega pogovora je bil verjetno edini najin pogovor, ko sem jo razumelo povsem jasno in glasno kaj mi želi povedati.

____________________________

84

Obred. Veliko od tega kar je napisanega v tej zgodbi bi znalo biti izmišljeno. Pa ne zato, ker bi to želela narediti namenoma, temveč preprosto zato, ker se ne spomnim in v tem trenutku, ko pišem to zgodbo niti ne čutim potrebe po tem, da bi izvedela kaj je res. Če boste želeli izvedeti in preveriti resnico se boste pač morali odpraviti v Galicijo, v mesto zapuščenih.

Ravno, ko smo naročili večerno sorbeso in bocadilose, da bomo lažje dočakali deseto uro zvečer, sem dobila klic od Katre, da je prispela. Odhitela sem jo pozdravit čez čez ulico. Topel objem, vesel obraz in začetek nove zgodbe. Po več kot mesecu dni nekaj domačega, nekaj poznanega. Je kar dobro delo, v bistvu zelo dobro, če tudi sem se zadnje dni veliko ukvarjala z idejo, da nočem še domov. Nisva kaj veliko komplicirali na hitro je odložila nahrbtnik, raztegnila spalko, da kasneje ne bo preveč hrupa in že sva odleteli nazaj čez cesto. Na Camino. Ko se je ura bližala deseti smo se vsi skupaj odpravili v restavracijo, kjer smo…

(Zdaj pride na vrsto tisti del zgodbe, ki je podkrepljen z domišljijo.)

Posedli so nas v zadnjo sobo, ki je bila odeta v svetlobo, ki je dišala po nečem skrivnostnem, mističnem in nam je dobrodošlico izkazala s tradicionalno glasbo, ki se je oglašala nekje od daleč. Čakanje, ki ga je z vseh strani obkrožalo to misteriozno vzdušje je našim pričakovanjem dvigovalo temperaturo. Nenadoma je to vzdušje prekinil snop svetlobe pomešan s pridušenimi glasovi iz sosednje sobe, ki so se uspeli k nam vtihotapili skupaj z gospodom, ki je prišel pobrat naročilo kaj bomo pili. V tem, v meglico ujetem trenutku, sem se naučila, nekaj malega o ginu. Od takrat naprej sem velika ljbiteljica gin tonica. Po tej kratki, povsem zemeljski izkušnji smo se kaj hitro vrnili nazaj v prejšnjo atmosfero.  Z gin tonici, ki je v Španiji tudi neke vrste obred, vsaj tako sem ga velikokrat doživela jaz, je na mizo prispela tudi velika, kotlu podobna posoda. V posodi pa vsebina, ki je čakala, da iz nje zakuhamo napoj galicijskih čarovnic.

Višek tega čarovniškega večera je bil trenutek, ko se je po posodi razplamtel ogenj, ki smo ga potem več ur ohranjali pri življenju. Vsak od nas je prispeval delček sebe k temu skrivnostnemu napitku. Ogenj se je počasi začel umikati uroku, ki je nastajal v posodi in bližal se je čas, da obred zaključimo. V tišini, ki je nehote preplavila sobo se je v majhne kupice, začel deliti vroč napoj.

Zgodila se je prva kupica, zgodila se je druga kupica, tem dvema so sledile še nove. Sledile pa so tudi Zdravljice. Vsak od nas je moral imeti Zdravljico. In še dobro, da je prišla Katra, da sva združili glas in je po sobi zadonela pesem »kolikor kapljic tolko let«. Ta najina zdravljica, ki sva jo peli s tako vnemo in ponosom, je dodala danemu trenutku tudi nekaj svečanosti. Vse te Zdravljice predvsem pa seveda čarovniški napoj so odlično pripomogli k vedno bolj veselemu vzdušju in pozni uri.

Okoli pol noči, smo na krilih uroka odleteli nazaj v alberg. V skoraj popolni tišini, smo se skozi stranska vrata vtihotapili v sobo, kjer se je koncert smrčačev ravno bližal svojemu vrhuncu.

____________671,4 km_________

Še 5 dni in spet se bomo brali.