Camino del Norte 100&1 zgodba / Guantana – Vilalba

19.07.2014

33 km

77

Napis na ograji: "There is something,  the knowing of  Which would
change everything!
The Camino can show you this."

Gasilska enota. Prejšnji dan se je zaključil tako, da smo po  večurnem čakanju in popitih mnogih sorbesah, le dočakali usmiljenje lastnika, da nas je spustil v sobo. Na koncu sta se nam pridružili še dve Peregrini, sestri iz Nemčije. Na večerjo smo, iz protesta, odšli kakšen kilometer naprej, pri njih nismo želeli zapraviti niti centa več.

Naslednje jutro nas je v nov dan pospremil dež in v njega sem se odpravila sama. Kmalu me je na poti dohitel Peregrin, ki sem mu prejšnji dan slepo sledila nazaj v tisti strmi hrib. In do prve opoldanske pavze, kave, bokodiliosa, sva si pot delila. Med počitkom so kmalu, drug za drugim, začeli vstopati še preostali španski prijatelji. Popoldanski del poti sem prehodila v družbi velike španske družine, ki so jo sestavljali člani iz različnih španskih pokrajin.

Pozno popoldne, v družbi črnih oblakov, smo prispeli do alberga z oseminštiridesetimi posteljami. V njem so seveda bili že Poljaki , Francozi, nemška družina… in še kar nekaj posameznikov.  Naša skupinica pa je na koncu štela enajst članov in nismo bili ravno zgodnji, kakopak. Tokrat so organizacijske niti držali v rokah gasilci. Ta albergue pripada tamkajšnji gasilski enoti in to je bila naša sreča. Gasilci pogasijo vse požare, če tudi so ti zaneteni iz strahu, utrujenosti in negotovosti. Trajalo je  sicer nekaj časa, da je prijazen gasilec le oznanil, da je prostih točno še enajst postelj.

Zunaj je nekdo začel zlivati škafe vode na zemljo, notri pa se je začel lov na enajsto posteljo. Ti presneti Francozi, bili so tako zgodnji, da so se imeli čas razbohotiti vsepovprek.

____________________________

78

Daljna sorodnica. Na koncu se je našla tudi enajsta postelja in medtem , ko sem se jaz ukvarjala s pranjem perila, je španska družina organizirala skupno večerjo v mestu. Ko sem v sušilnici obešala perilo, v upanju, da se bo do jutra posušilo, je po mene prišel eden od družinskih članov z novico, da so že vsi v taksiju in čakajo samo še mene. Takrat sem v bistvu izvedela za to našo skupno večerjo.

Za mizo je sedela prijetna, pretežno španska druščina, h kateri smo se pridružile še Jessica, gospa iz Siciljie, čigar imena se ne spomnim ter moja malenkost.  Preko mize so pretežno letele španske besede in topel občutek, da pripadam tej prijetni druščini ni spremenilo niti dejstvo, da edina nisem govorila špansko. Počutila sem se del njihove družine, njihova daljna sorodnica. Po razhodu s Camino Family, je ta občutek sprejetosti v meni vzbudil mir in spoznanje, da stvari vedno gredo naprej po pravi poti. Vprašanje je le, če si pripravljen tej poti slediti.

Razočaranje, zaradi neprijetega odgovora na pred dnevi poslan sms  Camino Family, je v meni pustilo grenak priokus. Sedeti v tistem danem trenutku tam za tisto mizo, pa mi je omogočilo ublažiti grenkobo in postati daljna sorodnica te prijetne družine.

_____________650,3 km_______________