Slow Travel

20.07.2014 21,3 km 79 Začetek konca. Prejšnji večer se je zaključil dokaj pozno, Španci so si po večerji, v albergu za lahko noč pripovedovali šale. Kljub temu, da nisem mogla sodelovati in nisem dobesedno razumela vsake izgovorjene besede, skoraj nobene, so le govorili v različnih dialektih, sem uživala in se zabavala z njimi. Prišla sem do spoznanja, kako vsi delujemo po enakih principih. To večerno druženje je bilo podobno, kot če bi v tem krogu sedeli ljudje iz različnih regij Slovenije ali morda celo bivše Juge. Katalonci so govorili šale o Baskih, Baski o Andaluzijcih in tako… Zjutraj sem se zbudila v dan z datumom dvajseti julij. Dan zaradi katerega so padli v vodo vsi načrti in se na mojih nogah bohotili žulji. Dan, ko se mi je na Caminu končno pridružila Katra. Dan, ki se je začel kot sodni dan, z neba je namreč vlivalo, kot da se nima namena nikoli več ustaviti. Vreme pa ni eden od razlogov zaradi katerega bi ti dovolili ostati dodaten dan v albergu, zato ni bil...

19.07.2014 33 km 77 Napis na ograji: "There is something,  the knowing of  Which would change everything! The Camino can show you this." Gasilska enota. Prejšnji dan se je zaključil tako, da smo po  večurnem čakanju in popitih mnogih sorbesah, le dočakali usmiljenje lastnika, da nas je spustil v sobo. Na koncu sta se nam pridružili še dve Peregrini, sestri iz Nemčije. Na večerjo smo, iz protesta, odšli kakšen kilometer naprej, pri njih nismo želeli zapraviti niti centa več. Naslednje jutro nas je v nov dan pospremil dež in v njega sem se odpravila sama. Kmalu me je na poti dohitel Peregrin, ki sem mu prejšnji dan slepo sledila nazaj v tisti strmi hrib. In do prve opoldanske pavze, kave, bokodiliosa, sva si pot delila. Med počitkom so kmalu, drug za drugim, začeli vstopati še preostali španski prijatelji. Popoldanski del poti sem prehodila v družbi velike španske družine, ki so jo sestavljali člani iz različnih španskih pokrajin. Pozno popoldne, v ...

17.07.2014 27,5 km 72 Ribadeo – Lourenza In še enkrat od začetka. Vsi so že zdavnaj odšli, čas je bil, da se končno tudi jaz spravim nazaj v pohodne čevlje. In tako sem po dveh dneh, v nov dan uspela zakorakati za odtenek bolj zgodaj kot zadnjih trinajst juter. Za nagrado sem dobila igro jutranjih meglic in še zadnji začetek na tem Caminu. Po sedmih kilometrih se je na obzorju načarala prva jutranja kava. In, ker sem seveda prišla iz napačne smeri me je za dobro jutro pozdravilo prijetno presenečenjem. Iz albergua, skritega za barom, je na plano stopil Dario. V zbirki najdenih obrazov je manjkal le še on. Vesela drug drugega sva se pozdravila in na hitro prelistala dogodke od zadnjega srečanja, do danes. Jaz sem odhitela na kavo, on in njegova punca Simon, ki se mu je pridružila za zadnjih dvesto kilometrov pa sta se odpravila v nov dan. Vsi pa smo si za zaključek dne izbrali mesto Lourenza. ____________________________ 73 Vijuganje. Zaradi znanih razlogov s...

16./17.7.2014 69 Camino gre naprej. Teh tristo sedeminpetdeset  kilometrov se je v meni zarisalo kot tatoo Feniksa. Vsakič, ko pozabim, da je vse mogoče, se dvigne iz pepela in me spomni, da se je enkrat na Caminu zgodilo nekaj neponovljivega. Vedela sem, da so pred mano nove dogodivščine, z novimi prijetnimi presenečenji. Do takrat sem se tudi že naučila, da Camino vedno poskrbi za prava srečanja in prave dogodke. Vse ob pravem trenutku. Zato sem se veselila, da bomo ponovno stopila na pot in tako začela zadnjo etapo tega dejanja. Radovednost in želja po novem sta že zaokrožili po ožilju in ni bilo potrebno prav dolgo čakati, da sta našli svoj prvi cilj. ____________________________ 70 Ponovno snidenje. Lepo je, ko se te ljudje razveselijo in lepo je, ko se ti razveseliš njih. Po jutru poslavljanja od vsega mogočega, zapletenem dopoldanskem odklepanju mojega blog računa in po dolgem času spet pisanju le tega, me je popoldanska zmedenost pripeljala v ulico pr...

12.07.2014. ??,? km 65 Manjka mi en dan. In to ravno dan, ko je beseda padla na dan. Kljub temu, da smo vsak večer uspeli preseči in se smejati razpokam, ki jih je dan prinesel, je prišel trenutek, ko so besede kričale za tem, da jih nekdo glasno izgovori. Sicer pa sem to dojela kot le še eno lekcijo, ki mi jo je z vso svojo prijaznostjo namenil Camino. Od kar pomnim se izogibam situacijam, zdaj lahko napišem tudi, sem se izogibala situacijam, ko bi glasno izrečene besede potencialno lahko povzročile razplet, ki ne bi bil ukrojen po mojem kroju. Četudi bi to pomenilo, da se s tem znebim ubijajoče negotovosti in neprijetnih občutkov. Vztrajanje za zaprtimi usti, da si podaljšam kaj? Tudi tokrat ni bilo nič kaj dosti drugače. A vseeno malo drugače, nekdo je moral reči. Dopoldanske misli sem tako namenila pripravam na zlati rez. V glavi sem preigravala scenarije in igrala tetris z angleškimi besedami vse tja do kosila. Za kosilo smo se posedli za mizo in okoli nas je pl...

11.07.2014 39 km 62 Vedno bljižje. Tuna party. Res je, da smo se to jutro pripravljali na maratonsko dolgo etapo, a če me spomin ne vara, je bila za maratonski zajtrk kriva prazna shramba. Ostala je samo še tuna in surove testenine. Tako naju je s Christino, na ta maratonski dan, zjutraj Corey presenetil zajtrkom. Makaroni s tuno. Tuna zjutraj s testeninami, tuna opoldne s kruhom, tuna na pečini, tuna... Tuna vsakič, ko se je shramba spraznila. Sicer ne vem, če smo jo zares tolikokrat jedli, kolikokrat smo jo omenjali, ni bilo dneva, da ne bi bila z nami vsaj v duhu. Vsekakor pa je bila vsak dan v nahrbtniku. Po tem maratonskem zajtrku, pripravljenem v mikrovalovki, smo končno poiskali tudi bankomat. Na pošti smo se poslovili še od Christininih čevljev in za konec nakupili špezo. Saj veste, dan brez tune v nahrbtniku bi lahko postal kot Camino brez žulja. Malo dolgočasen. ____________________________ 63 Počitek na cesti. To je trenutek, ki se je globoko zasidral v...