Prekmurje, Kras, slow turizem na Gorenjskem...pa kaj še... Brez veze!!!

Smo s smučmi na poti preko Vršiča, prehitevale vztrajne kolesarje. In, ker smo turizem ljudje si, na vrhu, v svežem gorskem zraku, nismo prižgale cigareta, kajti prijazni gorski mož na kolesu, bi nam za minutni postanek (ki ga je, mimogrede, štopal) zaračunal  3€. Pa nič zato. Po adrenalinski vožnji, v dolino Trente, je bil čas za naš prvi "ogled".

Smuči je zamenjal satelitski krožnik in že smo veslale po Korith turkizne Soče, si utrjevale zdravje v hladni reki in preizkušale moč brvi. In ker je naporno biti otrok, ki je pod božično jelko našel  željeno igračo, so me odpeljale na našo drugo kavo (1. pivo), da si malo opomorem in ob tekmi Anglija-ZDA naberem novih moči.

Vsem tem športnim aktivnostim je sledil kulturno izobraževalni del, ki se je začel z eno manjšo nerodnostjo in nas na moje veliko veselje pripeljal do nove brvi, še višjih skal in globljih korit. Nerodnost je bila odpravljena takoj, ko jim je uspelo priklicati me nazaj na "pravo" pot. 

Po ogledu utrdbe Kluže pa je sledilo novo presenečenje, ki ni povezano z impresivnostjo  znamenitosti same temveč z njeno lokacijo. Po poti na Rombon smo se počasi začele vzpenjati do Hermanove trdnjave (vsaj mislim, da se ji tako reče ) in v tistem trenutku mi je bilo žal za ne poslušnost in, da sem zaradi prostorske stiske v kovčku (smučke, antena, klešče, minič,...) doma pustila gojzarje, ker to je bila res zadnja stvar, ki bi jo pričakovala od njih, da jo bom potrebovala.

V Čezsoči, tik ob reki, na slavni številki 13,  smo našle svoj bivak, ki nas je gostil za tisto noč. In končno je prišel čas večerje (ki se včasih zdi, da je višek vsakega izleta) .

Jupi, zopet se bomo kotalile od (ne)zmernosti! V letnem vrtu, morda zimskem ampak sigurno vrtu, nas je stregel simpatičen gospod, ki vroče gozdne sadeže streže s katerim koli sladoledom razen čokolado. Ker to pa res ne gre... nikakor! Hrana, mmmm...... Še dobro, da smo imele klešče za trenje orehov, drugače bi Jerčeva ostala brez sladice. Sploh veš koliko orehov je v kobariških štrukljih?

Prijetno glasbo v ozadju (ki bi verjetno bila, če...) je nadomestil Mare iz 3.a, gimnazije, ki je iz kozarca v kozarec vedno bolj pel in nam skoraj postal simpatičen (... no ja, nekaterim bolj drugim manj). In v tem času, ko smo prekašale same sebe (...za zmago je včasih potrebno iti tudi preko sebe) se je Čezsočo 13 v hladilniku hladilo vino :)

Po odprti in izpraznjeni steklenici je nekaterim začelo zmanjkovati baterij (meni) in v tistem trenutku me je odrešil gospodar, ki nam je prišel voščit dobro jutro in nas opozoril, da imamo sosede... Nekaterim odrešitelj :) drugim poguba :(

Jutro, kava, toast, gozdne jagode in prečudovit tolmun sredi gozda, ki ga je polnilo polno malih slapov, so bili začetek še enega nepozabnega dne. Ker pa je Kras pač Kras in brez njega na mojem rojstnem dnevu ne gre, niti v Trenti, jim ni preostalo drugega, kot da me peljejo pogledat še Kraški izvir reke / potoka, ki se začne na črko G.

In ob pomirjajočih zvokih slapa Boke, v kavarni obdani z zelenimi gozdovi, v skoraj meditativnem vzdušju, smo si med odmorom, ogledale nogometno tekmo Slovenija - Alžirija. Pomirjene ob zmagi, smo se podale še na našo zadnjo bitko, v Kobariški muzej. In nobena skrivnost ni kako se zaključijo vsi izleti v neznano, s hrano :) se razume.

Takole je izgledal izlet v neznano za moj rojstni dan leta 2010. In Trenta je morda res ena tistih slovenskih destinacij, ki je za Slovence dovolj atraktivna vendar moram povedati, da nam na večini ogledanih krajev ni pogleda zatiral  noben turist.

šok terapija