Poti do Pekla

je veliko, vsak si izbere svojo. No ja,  so verjetno tudi tisti, ki jim pot do tja ne bo nikoli zavila. Škoda!
Zmernost verjetno ni ena tistih vrlin, ki bi te pripeljala do tja, zato bi bilo nesmiselno dan začeti zmerno. Tekaške čevlje na noge  in gremo loviti jutro po Rožniku.
Ampak tukaj nekaj ne paše... Preveč sprehajalcev in  Partizanske pesmi? 1. maj - Živeli dela prosti dnevi! Poslušanje starih "uspešnic" me je vrnilo v čas osnovnošolskih nastopov s folklorno skupino in pevskim zborom ob praznovanju vseh tistih praznikov, ki so se pač včasih praznovali s takim ponosom. Sicer se ne spomnim na kaj točno smo bili ponosni ampak v zraku je bilo tisto praznično pričakovanje, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj pomembnega. Nekaj česar, sicer, nihče ni točno vedel kaj bi se sploh moralo zgoditi, in ki se v resnici tudi nikoli ni zgodilo ampak vsi smo vedeli in čutili, da se dogaja nekaj pomembnega na kar smo in na kar bomo še dolgo ponosni. Malo zakomplicirano, verjetno tako pač je praznično vzdušje. Žal tega vzdušja že toliko časa nisem odoživela, da so prazniki preprosto samo še težko pričakovani prosti dnevi. In tako kot so me partizanske pesmi zapeljale pri tem pisanju so me tudi pri teku in sem načrtovan krog iz čistega firbca predvsem pa nostalgije kar dobro podaljšala.
Ampak to niti ni pomembno saj se je dan šele začel. 10:00, Prešernov trg in napad na 1. postojanko, Zvezdo. In 1. razočaranje. V Zvezdi imajo tudi praznik - zaprto. Ga pa nimajo sosedje, sicer imajo praznični režim in med usklajevanjem levega in desnega vhoda pride do 1. spoznanja. Odprla so se nebesa, Platana, še en punkt v Ljubljani kjer strežejo Batičev roze (info za ljubitelje Batiča). In dan je že skoraj popoln.
Kjer pa je v igri pekel so običajno v bližini tudi peklenščki... popita kava, tolsta z bučkami ni več, misli so bistre in ideje peklenske. Pogled na kolo s skoraj praznimi zračnicami in kolo uporabno za mestne ulice pač pripelje do ideje, da bi morda avto bil prava rešitev. Samo ideja..., danes je dan za potep po Ljubljanskem Barju in tega ne gre spreminjati, zato zemljevid v košaro in pedale pod noge.

Vstop skozi Gmajnice v čisto nov svet. To je svet, ki se mu reče Ljubljansko Barje. Preskok iz praznične mestne tišine v tišino, ki je nisem več vajena, zvok narave.
Kaj se ti lahko zgodi z zemljevidom v košari in prijetnimi potkami obdanimi z drevesi? Nič. Navdušenje nad novim odkritjem in brezskrbno zavijanje iz ene poti na drugo je pripeljalo do tega, da se označene poti na zemljevidu kar neenkrat niso več ujemale z dejanskim stanjem. Čas za preplah? Kje pa! Preveč lep dan, da bi se bilo vredno vznemirjati zaradi take malenkosti. Na Caminu sem se naučila, da me občutek izgubljenosti ne sme odvrniti od poti kajti vedno se zgodi nekaj ali nekdo, ki te reši. Zato, smer je znana, smisla za orjentacijo ni, intuicija pravi tja. Zmaga je tu. V spremstvu metuljev in skladbah  ptic  je pot pripeljala do Jakobove školjke. Novo presenečenje. Po letu dni ponovno Camino, tokrat slovenski. In tako od školjke do puščice in težava je rešena. (Dan za spomine). Puščice so vodile skozi gozd, preko potoka in se na koncu obrnile proti naselju :( Napačna smer in čas za slovo. Pa spet nazaj na off roads. Začudeni kmetje so naju hoteli odgnati od najine poti. (Kdo pa so oni? Samo nekdo, ki z Barjem živijo in ga poznajo kot lasten žep...) In tako kot ni zime za Eskime, tako ni konca poti za odločne. Ranč. Tam se pot konča.  Pes, ki očitno ni vajen obiskovalcev, bi skoraj ostal brez glasu, k sreči je bil njegov lastnik veliko bolj prijazen in pripravljen na sodolovanje. Pa sva prečili oviro ter si dana navodila prevedli malček narobe ali pa jih začeli upoštevati malo prezgodaj... Kdo bi vedel? Tako so off roads postala preteklost in začela so se njiva roads. In kar naenkrat stojita dve pojavi in dva kolesa sredi travnika  z električnim pastirjem v daljavi. Pot je sicer res malo nenavadna ampak smer desno je lahko samo ena in v daljavi se vidi naselje, čemu dvom!?! Tako sta v deželo srnjadi, zajcev, divjih rac, žab in verjetno še koga vstopili dve čudni pojavi in naredili preplah med prebivalci. Podeželsko tišino so prebudile srne, ki so o prihajajoči nevarnosti opozorile divje race, ki so se dvignile v nebo in prenesle sporočilo zajcu, ki je odskakljal povedat novico kdo ve komu. Električni pastir je premagan in že se sliši svatovska pesem žabca iz bližnjega potoka, ki neumorno reglja in v svojo mlako zapeljuje žabico. Kljub svoji zanesenosti opazi dve vsiljivki, utihne in se naredi nevidnega. Vedno bolj pa postaja vidna najina zmota, če zmota sploh obstaja. V daljavi levo od naju se naslika lepa kolovozna pot, ki se odcepi tudi na desno in do katere tudi midve nimava več daleč. Kakor koli že, še en dokaz, da napačnih poti ni so le krajše in daljše ;) (temu se reče tolažba). 

So pa vse te stranpoti le pripeljale na drugo stran Ljubljanskega Barja. Ker je ura v želodcu odbila kosilo je bila soglasno sprejeta odločitev, da do kosila postaviva kolovozne ceste Barja na stranski tir.  
Pa sva prečile most v Podpeči in zagledale must be punkt za radler pavzo (do kosila naju je ločilo ša kar nekaj kilometrov). Sledilo pa je tudi 2. spoznanje. Težko bo sesti nazaj na kolo. (kolesarske hlače). In res je bilo. In 2. razočaranje. Tudi za kolesarski izlet čigar namen je spoznavanje novega in uživanje ob presenečenjih, ki te srečajo, je potrebna kolesarska oprema! Ampak radler in lep pogled na reko je dal novih  moči. Samo pogled in prvi izvoz na makedam je že bil najin. Po zemljevidu sodeč nič nevarnega in nepredvidljivega a samo po zemljevidu... Pa ne glede na vse je prišla tudi Borovnica. Do slavnega Pekla in njihovih peklensko dobrih postrvi ter borovničeve torte naju je ločilo le še slabih 4,5 km in nekaj. Pot od Borovnice do Pekla je po vsej verjetnosti prav tako lepa kot vse kar sva tisti dan videli, a žal tega nisem opazila (preveč). Boleča rit in kričeč želodec tega nista dovolila. 
Kako malo pa je potrebno, da se lačnemu in utrujenemu pokažejo nebesa? Nebesa 2.. 1. Cilj dosežen. Jasna stvar, na vrsti je kosilo.  Slavne postrvi v hiši kjer se streže vino iz hudičeve kleti (če se ne motim je klet skita neklje v Čilu) in kjer natakarji prepoznajo lakoto in obdržijo trezno glavo, ko sprejemajo smešna naročila. 
Ob navdušenju nad dnevom, ki je šele prihajal je v Ljubljani celo obstajala  ideja o pohodniškem podvigu, ob prispetju v Pekel, ki je moj dolg izpred (kar) nekaj let... in ostaja dolg za enega od naslednjih (ne kolesarskih) potepov.
Poti domov ne bom opisovala. Bilo je veliko prelepih kolovozov z nekaj mrtvih krakov Barja. In samo najboljšim se zgodi, da pridejo iz poti na katero bi morali šele zaviti, in ki na svojem zadnjem izvozu srečajo 1. tablo, ki kolesarje usmerja po kolesarski poti čez Barje. 
 





Nauk potepa:

Ni pomembna pot, pomembno je kaj na poti doživimo ;)