In ponovno GORIŠKA BRDA

Don't make War make Wine 

je bil napis, ki nas je pozdravljal s hrbtov osebja v Vinoteki Brda. V tem rajskem vrtu pa ni bila razkrita le skrivnost briških vin ampak tudi zakaj smo Slovenke posebne. Gospod Avstralec, poročen z Briko, pravi, da je fascinantno kako moške gledamo direktno v oči, ko se pogovarjamo z njimi  ;) (baje je to neneavadno). Na splošno naj bi Slovenci  imeli ta pogum, da sogovorniku ne izmikamo pogleda . Po njegovih besedah je to vrlina, ki jo veliki narodi ne premorejo (vedno so  nekaj  skrivali in prikrivali) in je močno povezana s preteklostjo posameznega naroda. S tem je morda razkrita skrivnost zakaj se oči Slovencev pri nazdravljanju vedno srečajo.

Slavljenka in Župan

Pa se je zgodilo novo presenečenje. Naši dragi slavljenki je prišel voščit rojstni dan g. Župan, osebno. Podarjene briške češnje, bi ji skoraj pojedel gospod iz delegacije, ki je pričakovala japonskega veleposlanika. Še dobro, da je bila podarjena buteljka Bagueri lično zapakirana, kdo ve kaj bi bilo z njo, če temu ne bi bilo tako. Ampak naj mu bo, ker je bil simpatičen :) Pa je počasi zmanjkalo vin za pokušino in temperatura ob prihodu visokih gostov se je močno dvignila, zato je bil čas, da se poslovimo.

darilo

Odprla so se grajska vrata. Oborožene s kozarci in darili smo se podale med debele grajske zidove, kjer se skrivata preteklost Brd in razkrita duša umetnika. Malo še pod vtisom pozitivnih vibracij briških vin smo ugotovile, da danes ni pravi dan za odkrivanje mračnih obrazov umetnika, zato nas je odneslo nazaj na ulico med vesele Brice.

Organizatorke (kot vedno tudi tokrat barvno usklajene)

Kot nagrada za sprejeto odločitev nas je zunaj pričakalo sonce, ledena medica pa nas je vzpodbudila k zgodnji večerji. Z najhitrejšo postrežbo, ki smo jo kdajkoli doživele, so nas nasitili v gostilni dneva mladosti. Kaj smo jedle naj ostane skrivnost, beležka v katero se beležijo vsi detajli je tokrat namreč ostala doma. Brez pomoči beležke pa vam lahko zagotovim, da je bilo okusno. In, ker je stara navada, da mora večerja trajati ure in ure smo si čas krajšale s predstavo, ki so jo uprizarjali gostje iz okoliških krajev.

Prišel je večer in z njim polne ulice ter koncert  BFM, ki sva ga z Lauro uspeli skoraj v celoti zamuditi, no ja, ujeli sva nekej malega v bisu. Je pa treba povedati da so na prizorišču koncerta postregli z najboljšim hamburgerjem, ever. Po koncertu je dan začel klicati po svojem kocu, tako kot se je začel se je tudi končal. Nebo je odhajajoči publiki namenilo osvežujočo prho.