iz IZOLE v PIRAN

Jutro v Izoli je lahko tudi tako, da se po ribiški noči zbudiš (še) dovolj zgodaj sicer malo utrujen pa vseeno dovolj dobre volje in ravno prav še omotičen, da se na najbolj vroč poletni dan odpraviš peš v Piran.

caffe alle porte

Ne glede na plan, ki ga napiše jutro se dan v Izoli lahko začne samo na en način. Z najboljšo kavo, najboljšim naravnim sokom in najboljšim toastom pa seveda (ne)delom v caffe alle porte, ki se nahaja v neposredni bližini izolske tržnice oz. TIC-a. In ni ga junaka, ki bi lahko ta del izbrisal iz kateregakoli izolskega itenerarija.

Kava je popita, toasta že zdavnaj ni več in črk v nedelu je zmanjkalo. Vse se zdi, da je dan poklical k svojemu začetku.

očitno en partyplace

Ne vedoč kaj bo prinesel dan se je velika odisejada proti Piranu začela. Mimo lunaparka in izolske marine,  počasi proti Simonovem zalivu, kjer so dnevne obveznosti obiskovalcev plaž skoraj že dosegle svoj višek se je na Rtiču Kane (vsaj mislim, da je to ta) prejšnji dan za prenekaterega mladega junaka šele končal.  In s slovesom od ene »najbolj« popularnih urejenih slovenskih plaž se je odprl meni povsem nov svet.  Divje plaže posute z sem in tja kakšnim poznavalcem slovenske obale. Primerna obutev (japanke)  je seveda pripomogla k še večji popestritvi tega nedeljskega podviga. Po dolgi osamljeni plaži do Rtiča Ronek se je bilo potrebno kar nekajkrat odločiti ali bi bilo morda bolj primerno  preizkusiti alpinistične ali morda plavalne spretnosti.

težke odločitve

Zaradi že prej omenjene obutve so včasih te odločitve bile dokaj težke. Ampak vsak nastali stres je odplaknila kristalno čista voda  v katero si se lahko potopil ob vsakem trenutku (Po neki, nedavno, opravljeni raziskavi naj bi slovensko morje skupaj s francoskim bilo eno najbolj čistih na svetu. Delita si 18. mesto od 171 ocenjevanih morij in smo na lestvici uvrščeni veliko višje od naših obeh sosed).

nedeljski nastopač

Poleg jate jadrnic in čolnov, ki so se v ritmu nedeljske lenobnosti pozibavali vzdolž obale si je svoj nedeljski počitek na eni izmed skal privoščil tudi kormoranov sorodnik sredozemski vranjek, ki se ni dal motiti niti nadležnemu paparazu ( vsaj zdi se, da je bil on, če že ni bil pravi kormoran). In Rtič Ronek je poleg vstopa v Mesečev zaliv (Zaliv svetega Križa) prinesel tudi slovo od Izole in pogleda nanj. Je pa prinesel prvo spogledovanje s Piranom. Tako kot običajno  je bil tudi tokrat zaliv prenatrpan z

cilj

obiskovalci, ki prezirajo  prenatrpane slovenske plaže.  Rtič Strunjan pa je počasi začel odpirati vrata že zdavnaj pozabljenim spominom in napisal tisti del zgodbe, ki ti ob pripovedovanju nariše rdečico na obrazu.  Strunjanski zaliv, Strunjanske soline… Redko se zgodi, da bi imel na voljo samo eno izbiro. Dilema se samo pojavi, ko ti dan ponudi sprehod po asfaltu okoli   solin s soncem visoko na nebu in ravno po manjšem prigrizku in radllerju ter prečenje kanala  čigar most zaradi slabega stanja ni v uporabi. Pustimo malenkost o močnem vodnem toku in pa torbi, ki jo je bilo potrebno na drugo stran prenesti suho. In ker smo si ljudje različni, se tudi (z enakimi) težavami soočamo različno. Nekateri poiščejo najbolj

soočenje

plitev del kanala in ga s torbo na glavi z velikim trudom prečijo, drugi sedejo v avto in se odpeljejo na drugo stran eni pa štopamo čoln, prisostvujemo krajšemu družinskemu prepiru in zmagamo.  Ampak to je šele uvod v rdečico. Pod vtisom uspešno opravljene misije nemogoče je pot pripeljala do nove ovire. Organizirano kopališče in velika, zelena zaklenjena vrata. Toda po tako veliki zmagi jih ni bilo več vrat, ki bi lahko ostala zaprta (zakaj bi reko prečkal po mostu, če jo vendar lahko preplavaš). Dogodek z zaklenjenimi

plavanje čez reko

vrati sta pospremila kolega turista, ki sta se na drugo stran pripeljala z avtomobilom in sta samo z začudenjem opazovala nenavaden pristop vstopa na urejeno strunjansko kopališče. V upanju, da je ta dogodek pospremilo čim manj ljudi pa je nenavadno hiter korak že vodil proti zalivu kjer so se in se

spomini

verjetno še vedno rojevajo in umirajo prve velike ljubezni marsikaterega osnovnošolca iz (socialistične) občine Ljubljana Vič – Rudnik. Zaliv Pacug. Trenutek za upočasnjen korak ter spomine. In končno je bil na vrsti del poti med Pacugom in Fieso, ki je leta veljal za prepovedano. Zakaj? Ne vem.   In na koncu prepovedane poti, zaslužen radller. Po besedah natakarja bi bila potrebna celo dva (na osebo). In ko je tu Fiesa je tu tudi Piran. In ko so tu spomini, je tu tudi edini moženi zaključek poti, sladoled (sadna kupa)  v slaščičarni Piran. Ko letuješ v Pacugu je eden od izletov obisk Pirana in sladoled v omenjeni slaščičarni. No ja, vsaj včasih je bilo tako.

In še enkrat se je pokazalo, da ti dan lahko nariše veliko pustolovščino, če si se le pripravljen podati na pot dovolj (ne)pripravljen.

Sončen pozdrav iz Izole!

Nataša

končna destinacija