Nega nikaj

Nove punčule.

Kaj ne razumete? 

 

Morda je čas, da se odpravite v kraje kjer sta doma  ravnica in jezik, ki ga s časoma celo začenjaš razumeti (malo). Za začetek razumeš sem in tja kakšno besedo potem pa si počasi že začneš domišljati, da veš celo za kaj se gre... Potem pa punčule kar naenkrat postanejo moškega spola in lekcija se lahko začne od začetka. In tako se je na trenutke zgodilo, da sem (še) največ razumela sedemnajst mesečno deklico ;-)

Oder večernega orkestra.

Tam ni doma samo ravnica...

 

... tam so doma tudi, meni, najlepši gozdovi. Pa niso samo lepi so tudi polni presenečenj. Ko zapreš oči, se naenkrat znajdeš v mravljišču prijetnih glasov. Tu se oglaša ona, tam se oglaša on in zgodba se ponavlja tja do poznega večera, ko ju preglasi glasno preigravanje žabjega orkestra in uglašenega, travniškega zbora murnov. 

Grad Grad

In, če nisi vajen ravnice

se lahko odpelješ na Goričko. In, če si te sreče, da se naokoli izgubljaš v družbi nekoga, ki pozna male skrivnosti potem prideš do Bogojine in že od daleč vidiš prst, ki usmerja proti nebu, gori v nebesa. In, če  nehaš slediti prstu in se preusmeriš na cestne oznake Grad prideš do Gradu Grad in njegovih 365 soban in zgodbami iz preteklosti.

 

Stara kovaška delavnica na Gradu Grad.

Presenetilo me je, 

 

da se je žganjekuha na Slovenskem razširila šele v prvi polovici 19. stoletja. Nikakor pa me niso

presenetile vse domače obrti s katerimi so se včasih ukvarjali v Prekmurju. Tako je ena najstarejših slovenskih obrti, lončarstvo, dobila svojo vas v Filovcih. Konec 19. stoletja naj bi v tej vasi bilo 90 lončarjev, danes žal... Ni neka velika skrivnost, da na slovenskem domača obrt izumira, k sreči pa vedno obstajajo izjeme. Tako v vasi Žižki živi g. Jože, ki skrbi, da kovaška obrt vsaj še nekaj časa ne bo izumrla. Njegove kovane umetnine vas tako pozdravljajo v domovih po celem Prekmurju, Sloveniji, Evropi in so dosegle celo daljno Rusijo.

 

Štrkova župa

Štrkova župa

v gostilni Lovenjak. Skrivnost ni niti to, da zna biti ponudba, ki jo slovenski gostilničarji ponujajo v svojih menijih, dokaj ziheraška. Goveja in gobova juha... Zato me res ni bilo strah, ko sem si naročila štrkovo juho, misleč, da bom dobila... No, misleč nič. Bila je pač juha z najbolj nenavadnim imenom. Če so na svojem meniju ponujali gobovo juho.Ali bi poleg nje, lahko ponudili še kaj bol eksotičnega kot je goveja?

 

Da bo tradicija živela še naprej.

"Najboljša Prekmurska gibanica v Ljubljani"

 

je projekt, ki poteka že od lanske jeseni. V njeno iskanje je bilo vloženega veliko truda in se le-ta še veno nadaljuje. In, če sem že bila v Prekmurju, ni bilo druge kot, da izkoristim znanje moje gostiteljice in ugotovim na lastni koži zakaj jo je v Ljubljani tako težko najti.

Za začetek je bilo razloženo, da sestavin za gibanico ni potrebno "ubiti" in lahko pustim pri življenju še kakšno skutino grudico. Nekaj podobnega je bilo povedanega tudi pri nalaganju plasti. 

Z mentorico Karmen do harmonije okusov.

Gibanica pomeni gibanje. Okusom, ki jo sestavljajo je potrebno omogočiti, da se gibajo in tako drug drugemu dopustijo zlitje v popolno harmonijo okusov.