Camino del Norte - Ribadeo: 357 km, 312 h, 13 nepozabnih zgodb

Dan na Caminu

se običajno začenja med 6 in 7 uro zjutraj, ko se večina peregrinov prebudi iz nočnega sna in začenja bitko z žulji in vsemi ostalimi mogočimi in nemogočimi bolečinami. Sledijo, priprava nog, hiter zajtrk, morda kava pa potem veliko hoje, za kosilo sendvič ali kakšna druga dobrota iz nahrbtnika pa želja po čim hitrejšem prispetju v naslednji Albergue de Peregrinos, konkurenca je velika. Po urejenih formalnostih ob prispetju je običajno na vrsti tuširanje, pranje obleke, počitek, pivo v družbi peregrinov, sprehod po mestu... Potem je pa tukaj že deseta ura, ki kliče k počitku, luči se ugasnejo in počasi se začenja večerna tišina spreminjati v nočno simfonijo, ki jo igra orkester smrčačev.

V zadnjih 312 h

se ni zgodilo nič od zgoraj napisanega. "The Family" je svoj dan začela z glasnim hihetanjem kmalu zatem, ko so ostali, verjetno, pustili za seboj že kakšnih 15 km. Brez poštenega zajtrka in dveh rund kave ni bilo mogoče uskladiti kilometrov, ki nam jih je Camino namenil v dnevu. In počasi proti deveti uri in nekaj (več) so se začeli prištevati km tudi na naš števec. Vsak dan posebaj nas je presenetil čas našega prispetja na cilj pa ne samo nas, mnogokrat tudi ostale. In ob prispetju na cilj je prvo v vrsti čakalo proslavljanje še enega nepozabnega dne. Pozni prihodi so s seboj prinesli napis na vratih "completo" pa tudi razkošje, ki ga nudi lahko samo svoboda.
Sami sebe smo presegli s svojim prihodom na cilj nekaj pred deseto uro zvečer. Vseselje ob pravočasnem prihodu in dejstvu, da so bile na voljo ravno še tri postelje so klicale po praznovanju še predno smo odnesli (odnesle) svoje nahrbtnike v albergue in opravili nujna dela. In tako so nam "claras" (radler)  pomagale narediti obnovo dneva, prosloviti uspešen dan in zapreti lokal, ki je bil naše zatočišče naslednje 4 ure od prihoda. Najbolj primeren in najkrajši opis našega prihoda v albergue bi bil, da smo se, v stari akustični stavbi, zvečer trudili biti neslišni in zjutraj nevidni.

Na krilih vibracije števila 5

se je zapisalo 13 nepozabnih zgodb, ki bodo za vedno ostale narisane daleč stran od pozabljenih trenutkov. Vsaka od njih bi lahko imela svoj naslov, bila bi lahko zgodba o Mr. Socksu, Boratu, What?, Žulji in kolena, Droga... besede bi se razlikovale vendar zgodba, ki bi se skrivala za njimi bi bila zgodba o treh osebah, ki so znale skupaj najti ravnovesje med biti to kar so, svobodo v vseh njenih oblikah in željo po biti skupaj. Smeh otroške nagajivosti, avantura na robu pečine, tišina, ki govori v imenu vseh, zgodbe iz otroštva, ki so jih naredile takšne kot so danes, vzpodbuda k novim, če tudi morda bolečim korakom...

Vsak ima svoj Camino

in po 312 urah neprekinjenega druženja se je zgodil moj Camino. Na tej etapi to niso bili trdoživi žulji ali težke misli, ki bi spremljale moj korak. Bil je slovo.  Klub temu, da veš, da je to tvoja lekcija, ki se ji ne moreš izogniti in skušaš pogumno, z dvignjeno glavo stopiti pred njo, ti za trenutek odreže krila. Ob jutranjem izgubljanju se po mestu sem si zaželela poletne nevihte, tako lepo bi se podala z otožnostjo, ki je sledila mojemu koraku. Ob tem slovesu so na dan prihitela vsa stara poslavljanja od katerih se nisem bila pripravljena nikoli, zares, posloviti. In zavedajoč se darila, ki mi ga je prinesl dan sem se poslovila tudi od njih in jih v objemu reke prepustila oceanu.

Camino gre napej

In teh 357 km se je v meni zarisalo kot tatoo Feniksa. Vsakič, ko bom pozabila, se bo dvignil iz pepela, da me spomni, da se je enkrat na Caminu zgodila "The Family", ki je bila srečna. In vem, da je pred mano nov Camino, z novimi presenečenji, vem tudi, da Camino vedno poskrbi, da nam pride nasproti ravno tisto kar v tistem trenutku potrebujemo. Zato, komaj čakam, da jutri ponovno začnem s hojo in svojo tretjo etapo tega Camina. Razganja me od radovednosti in želji po novih zgodbah!