Na lovu za najboljšo gibanico: Grajska kavarna

 

Lep septemberski dan,

ki ga samo sonce lahko obleče v barve poletja, je klical po grajski dogodivščini. Napačno usidrani spomini pa so poskrbeli, da se je napel dramski lok.
Že dolgo načrtovana gibanica na Ljubljanskem gradu je tako končno dočakala svoj dan.
 

Na popoln dan

je bil (seveda) narejen popoln načrt. Ob enih pri semaforju, v Vigo po energijo, mimo srednjeveške tržnice do gradu in čez grajsko planoto do gibanice.

V času kosila bi nama prijazno postregli le z gibanico in kozarčkom vina, če bi jo seveda imeli.

 

Ko ne veš točno 

kaj se ti je (ravnokar) zgodilo, se obrneš na peti z dvignjeno glavo, kot da domača kremšnita in domač jabolčni štrudelj nista dovolj dobra (za naju) in odkorakaš nazaj čez grajsko planoto.

 

 

V Grajski kavarni,

ki naju je to leto že večkrat gostila in kjer (preverjeno) nimajo gibanice, sva se po tem nepričakovanem preobratu sesedli vsaka na svoj stol in si od samega razočaranja in vročine naročili hladnega guinnessa (vsaka svojega, cenovno paše v rang gibanice). 
Pa kako, pa zakaj, pa od kje...? Odgovora ni bilo in ga še danes ni.

 

Preobrat v zgodbi 

se je zgodil, ko sta bila kozarca že skoraj prazna in je v dolini (skoraj) že čakala vroča juha. Neljubi pripetljaj bi skoraj šel v pozabo, če se na grajskem meniju ne bi alkimistično pojavila gibanica. 
V zadnjem trenutku se je tako zgodila tudi dolgo pričakovana grajska gibanica. In kot so bile sladke jagode je bila sladka  tudi ona, škoda le, da so se vsi okusi izgubili v sladkorju.

 

 

 

Morda pa je krivo pivo?

Po dnevu, ki se je zgodil, se je v dolini meni odprl pri "močnejših" pivih. No in pivo juhi ni pokvarilo okusa.

Na grad pa bo letos treba vsaj še enkrat pa ne na gibanico ampak na slikarsko razstavo. Pravijo, da se jo mora dodati na "must see" listo!