Slow Travel

 pravijo, da mora biti " buono, pulito in giusto" . To pa pomeni za: - buono, da je hrana proizvedena v domačem   okolju, je sezonska ter svežega in polnega okusa; - pulito, da predelava hrane ne škoduje okolici; - giusto, dobra cena za vse vpletene. V tem uvodu vam verjetno manjka šest hodov ampak fora slow fooda pač ni v teh šestih hodih. Dejstvo pa je, da se v času prvomajskih počitnic najlažje kombinira zgornjo trojko s tistimi hodi. Potrebne je samo nekaj organizacije in lačne oči. Začnete na najbolj oddaljeni osmici in se skupaj z dnevom pomikate proti notranjosti in tam kjer vaše oči ne zmorejo več preprosto zaključite. In tako se je današnji podvig začel v Selu na Krasu in se zaključil v Svetem na kmetiji Abram . Baje bi se dalo skočiti še v vipavsko dolino vendar imajo tudi oči svojo mejo. 

In na določeni točki se bomo zagotovo srečali :) na poti k novemu Caminu je bil narejen, ko sem se vračala iz  (francoskega) Camina in sem na pariškem letališču čakala, da se po traku pripelje moj nahrbtnik in se gneča okoli traku malo poleže. Čas mi je krajšal gospod z nesramno lepimi fotografijami, ki jih je posnel na poti po svojem  severnem Caminu. 2. korak. Letalska karta je kupljena in na  njej je zapisan datum odhoda 17.6.2014. To je tudi datum začetka neke povsem nove avanture in povsem nove zgodbe katere vsebina je popolna neznanka. Morda bo napisana z žulji na nogah, morda bo to simfonija nočnih smrčačev, lahko pa, da jo bo napisal "tinto di verano"... 3. korak.  Pohodni čevlji že nabirajo kilometre in se usklajujejo z mojimi nogami in nogavicami. Počasi pa pridejo pod drobnogled še vsi ultra lahki predmeti brez katerih na Caminu pač ne gre. Še najbolj pa se veselim vseh tistih, ki jih bom na poti od Iruna do Finisterr srečala. Saj  pravij...

V jami Konasnica. na spogledovanju s temo in prisluškovanju tišini. Ta zgodba spada med četrtkove izpolnjene želje. Sicer bi morala biti napisana že zdavnaj ampak so me še do nedavnega bolele vse mišice, ki jih premorem. Še posebej tiste  na prstih rok (čisto majhna, debela laž). Sem ena tistih srečnic, ki pozna vsestransko Matejo saj je ona tista, ki je omogočila, da sem bila lahko del te februarske dogodivščine, ki se je zgodila v jami Konasnica v bližini Dražgoš Za njo in nekaj njih je bil to verjetno samo en popoldanski eni s(m)o umirali, drugi so pisali sms skok v jamo, za mene in nekaj nas pa je bila to čisto prava avantura. Tisti del povezan s kondicijo in fizično pripravljenostjo bom preskočila, ker tisto omenjeno zgoraj kljub vsemu ni čista laž, lažnivo je samo trajanje (pišem samo o sebi). K sreči pa ni bilo nobenih težav s klaustrofobio. Kakor koli že, ko si enkrat v jami pozabiš kaj je zunaj in, da te čaka še pot nazaj. Čas se preprosto ustavi in ne preost...

Jod v zraku. Pred leti, leti, ko se je zgodil kakšen otožen, žalosten, jezen, slab, brezvoljen,… dan je bilo najboljše zdravilo (dovolj) velika količina joda v zraku. In naj bližje tako mesto je bilo doli čez mejo, vTržaškem zalivu . Tudi danes zjutraj je bil en tak čuden dan, ko kljub vabljivemu jutranjemu soncu ni kazalo, da mi ga bo uspelo ujeti. No, pa se je zgodil preobrat. Po novem vsako jutro izberem (naključno) eno številko . Danes je bila to 18 in omenjeno je bilo nekaj o potovanju v tujino… Kar naenkrat se je začel vrteti film kakšen bi lahko bil današnji dan. Takoj sem imela dovolj energije, da sem oddelala svoj jutranji obred, si nadela tekaške čevlje, preverila ali je še vse po starem na Rožniku, celo posoda se je pomila brez vsake težave… Miramare. Koliko časa že nisem bila tu? Še vedno je enkraten in še vedno si gradu nisem ogledala od znotraj. Predno sem se odpravila do, moje današnje, pisarne sem naredila še en krog po parku (da se naužijem joda), popi...

so krivi, da sem, zadnja štiri leta, redna obiskovalka plesnih predstav v Cankarjevem Domu . In po vsaki obiskani predstavi sem neizmerno vesela, da sem takrat na Dunaju postala ponosna lastnica prekrasnih čevljev z visoko peto.  To je bila ljubezen na prvi pogled. Tisti, ki me dolgo poznate veste, da sem (bila) vedno zagovornica udobnih čevljev, ki so dopuščali maratonske odklope. Ta nakup pa je bil eden tistih kjer ni bilo uporabljenega niti kančka razuma. Ampak, ko so bili čevlji enkrat doma ni bilo druge kot, da si moj vele um domisli nekaj blazno pametnega. In bil je genialen, domislil si je abonma plesnih predstav v CD. Od takrat sem si kupila še nekaj parov čevljev z visoko peto, čisto za vsak slučaj... In tako je bil ta teden moj četrtek izjemna, torkova plesna predstava v CD .

Tiste, ki ste prebrali mojo zadnjo objavo veste, da sem napisala, da bi četrtek lahko postal dan za uresničevanje želja, ki se do sedaj še niso imele časa uresničiti. Ta teden se je "četrtek" zgodil danes (petek). Skoraj se ne bi pa se je k sreči sonce pokazalo ravno za toliko, da me je zbezalo iz toplega brloga. Sicer pa, kdo bi se obremenjeval zaradi napačnega dneva, ko je enkrat želja izpolnjena. Če se samo predpostavlja, da so v Mezopotamiji bili prvi, ki so iznašli in uporabljali kolo pa ni nobenega dvoma in lahko z gotovostjo rečemo, da imamo v Sloveniji najstarejše kolo na svetu . Najdeno je bilo na Barju in ocenjujejo, da je staro 5200 let. Ja, to se skriva sredi Ljubljane . Tam pa ni skrito samo najstarejše kolo, skriti so tudi mnogi obrazi Ljubljane, ki jih je vredno videti. Razstava KOLO se počasi umika (do konca aprila) razstavi, ki bo posvečena 2000. rojstnemu dnevu mesta z imenom EMONA. Vem, kolo je na ogled že od lanskega junija in morda boste re...