Prekmurje, Kras, slow turizem na Gorenjskem...pa kaj še... Brez veze!!!
Smuči je
zamenjal satelitski krožnik in že smo veslale po Korith turkizne Soče, si
utrjevale zdravje v hladni reki in preizkušale moč brvi. In ker je naporno
biti otrok, ki je pod božično jelko našel željeno igračo, so me odpeljale
na našo drugo kavo (1. pivo), da si malo opomorem in ob tekmi Anglija-ZDA
naberem novih moči.
Vsem tem
športnim aktivnostim je sledil kulturno izobraževalni del, ki se je začel z eno
manjšo nerodnostjo in nas na moje veliko veselje pripeljal do nove brvi,
še višjih skal in globljih korit. Nerodnost je bila odpravljena takoj, ko jim
je uspelo priklicati me nazaj na "pravo" pot.
Po
ogledu utrdbe Kluže pa je sledilo novo presenečenje, ki ni povezano z
impresivnostjo znamenitosti same temveč z njeno lokacijo. Po poti na
Rombon smo se počasi začele vzpenjati do Hermanove trdnjave (vsaj mislim, da se
ji tako reče ) in v tistem trenutku mi je bilo žal za ne poslušnost in, da sem
zaradi prostorske stiske v kovčku (smučke, antena, klešče, minič,...) doma
pustila gojzarje, ker to je bila res zadnja stvar, ki bi jo pričakovala
od njih, da jo bom potrebovala.
V Čezsoči,
tik ob reki, na slavni številki 13, smo našle svoj bivak, ki nas je
gostil za tisto noč. In končno je prišel čas večerje (ki se včasih zdi, da
je višek vsakega izleta) .
Jupi, zopet
se bomo kotalile od (ne)zmernosti! V letnem vrtu, morda zimskem ampak
sigurno vrtu, nas je stregel simpatičen gospod, ki vroče gozdne sadeže streže
s katerim koli sladoledom razen čokolado. Ker to pa res ne gre...
nikakor! Hrana, mmmm...... Še dobro, da smo imele klešče za trenje orehov,
drugače bi Jerčeva ostala brez sladice. Sploh veš koliko orehov je v kobariških
štrukljih?
Prijetno
glasbo v ozadju (ki bi verjetno bila, če...) je nadomestil Mare iz 3.a,
gimnazije, ki je iz kozarca v kozarec vedno bolj pel in nam skoraj postal
simpatičen (... no ja, nekaterim bolj drugim manj). In v tem času, ko smo
prekašale same sebe (...za zmago je včasih potrebno iti tudi preko sebe) se je
Čezsočo 13 v hladilniku hladilo vino :)
Po odprti in
izpraznjeni steklenici je nekaterim začelo zmanjkovati baterij (meni) in v
tistem trenutku me je odrešil gospodar, ki nam je prišel voščit dobro jutro in
nas opozoril, da imamo sosede... Nekaterim odrešitelj :) drugim poguba :(
Jutro, kava,
toast, gozdne jagode in prečudovit tolmun sredi gozda, ki ga je polnilo
polno malih slapov, so bili začetek še enega nepozabnega dne. Ker pa je
Kras pač Kras in brez njega na mojem rojstnem dnevu ne gre, niti v Trenti, jim ni preostalo
drugega, kot da me peljejo pogledat še Kraški izvir reke / potoka, ki
se začne na črko G.
In ob
pomirjajočih zvokih slapa Boke, v kavarni obdani z zelenimi gozdovi, v skoraj
meditativnem vzdušju, smo si med odmorom, ogledale nogometno
tekmo Slovenija - Alžirija. Pomirjene ob zmagi, smo se podale še na našo
zadnjo bitko, v Kobariški muzej. In nobena skrivnost ni kako se
zaključijo vsi izleti v neznano, s hrano :) se razume.
šok terapija |
Komentarji
Objavite komentar