Camino del Norte 100&1 zgodba / Baamonde – Roxica

21.07.2014
20,4 km

85

Mentorstvo. Dvajset kilometrov je čisto prijazna etapa za prvi dan, zato ni bilo pričakovati nobenih zapletov. Po razburljivem dnevu, ki ga je Katra preživela prejšnji dan in dobrodošlici, ki jo je imela zvečer, kot uvod v pravi Camino, se je jutro moralo začeti s kavo in zajtrkom. Po kavi ali dveh pa je lahko šlo zares.
Tako je Katra zakorakala v svoje prve kilometre in jaz v svoje zadnje. Od Santiaga naju je ločevalo, le še slabih, 189 kilometrov. Iz Slovenije pa so prihajala sporočila, če sva že opravili jutranjo molitev. Katra je potem počasi začela priznavati, da si Camina ni predstavljala ravno tako, kot smo ji ga predstavili en večer prej. Da tudi ni pričakovala takih ljudi. Vse skupaj si je predstavljala malo bolj »mašno« in zadržano. Kar je presenetilo mene in hkrati zabavalo, zabavno pa je bilo tudi odgovarjati na dobljena sporočila.
Ta dan na poti ni bilo nobenih trgovin ali lokalov, kjer bi si lahko krajšali čas ali zapravljali denar. Zanašati sva se morali na zaloge, ki so bile v nahrbtniku. Dan je bolj ali manj potekal
brez zapletov. Zabavale so naju koze, ki so skakale po drevesih, žabe, ki so se v ribniku delale nevidne, ko sva jih nemo opazovali in počitek na mehki travi v objemu sence, ki jo je ponujalo staro mogočno drevo. Dan, kot si ga lahko samo želiš.
In potem je prišla asfaltna cesta in prišli so kilometri, ki so se vlekli. Nikakor pa nama nasproti ni prišel noben kraj, ki je bil zapisan na najinem mini zemljevidu, da bi lahko ugotovili kje sva in do kod še morava. Tako je Katra spoznala še preostale radosti mojega Camina.
____________________________
86
Hiša Rosita. Ko sva končno prispeli ali morda bolje, če napišem, našli hišo Rosito, so naju na njenem dvorišču pozdravili vsi obrazi, ki so prejšnji dan tukaj rezervirali prenočišče. Vsi umiti in bolj ali manj tudi spočiti, vsak s svojo sorbeso nekje v bližini. Od včerajšnjih devetdeset Peregrinov, nas je v Hišo Rosita zavilo pravljičnih sedem. Alberge Rosita me je spomnil na alberge na francoskem Caminu, kjer si bolj pogosto našel take, ki so zvečer organizirali večerjo in zjutraj pripravili okusen in obilen zajtrk.
Večerjo smo pričakali ob pivu in prijetnem druženju. Jessica, Simon in Dario, Augustin in njegov brat pa seveda midve. S Katro sva si delili sobo z Augustinom in njegovim bratom, ki sta naju že vnaprej opozorila, da oba dokaj glasno spita. Jaz pa sem z njima in vsemi ostalimi delila svojo izkušnjo iz prvega Camina. Ta zgodba je tako pozitivno vplivala na njiju, da sta prijazno počakala, da sva prvi zaspali midve, predvsem pa je k mirni noči prispevala tudi neprebojnost  ušesnih čepkov. Tako kot že prej vso pot.
Ko sva se s Katro zjutraj zbudili, je bila soba že prazna, tudi sosednja. Vsi so, že čakali na jutranje dobrote, ko sva se jima pridružili tudi midve. Med našim zajtrkom, ki ni bil tako strašno pozen, so noter vstopali Peregrini, ki so za seboj že pustili en kos poti. Midve pa sva zadnji prišli in zadnji odšli. Ker je še vedno čas, za še eno kavo. Tako sva se imeli priložnost zaplesti v pogovor z zanimivimi prišleki.

__________693,8 km____________
Do jutri ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Na poti po rajskem vrtu - Alpe Adria trail 2021

Camino del Norte 100&1 zgodba / Colombres – Llanes

Nedeljski izlet za nedeljske zaspance