Gremo v Haloze...

Vem, da sem v prejšnji objavi napisala, da se bomo brali sproti... ampak preprosto ni šlo. 

Petkova poletna nevihta je odpihnila zadnji zimski dan, prinesla s seboj tako pričakovano pomlad, na poti nas je pozdravljal jesenski gozd in že v avtu je odmeval komad...LEŽERNO JE MODERNO... Na koncu pa se je razkrila še nova zgodba o vinu. Ker sem končno doumela zakaj vinarji o vinu govorijo kot o zgodbi, se bo tudi ta začela z njim.

"Si buon", "si boun" naj bi bile besede, ki so jih ob pitju vina izrekali Napoleonovi vojaki, ko so se zadrževali v teh krajih. In tako naj bi vino Šipon dobilo svoje ime sicer pa naj bi se vinska trta šipon smatrala za (najbolj) avtohtono haloško sorto. 

Še posebej dobro vino nastane iz grozdja trte, ki raste na gričevnatih pobočjih med dvema cerkvama katerih zavetnica je sveta Barbara. Na ravno pravem mestu stoji tudi vinska klet Pungračič, kjer smo se spoznale z zgodbo o Šiponu. Najprej nam je svojo povedal muhasti letnik 2010, ki sta mu sledila 2011, 2012... pa za konec seveda še predikat... Raznolikost njihovih karakterjev je odprla paleto (novih in starih) vprašanj. Preprosti odgovori (prilagojeni nivoju našega poznavanja), ki so sledili pa so uspeli razgrniti kanček skrivnostne tančice o veliki zgodbi, ki jo govori vino. Nismo pa samo odkrivale, smo tudi utrjevale znanje (predikatna vina), razčistile s solzami, ki jih na stenah kozarca pušča vino in poskusile razumeti  vinsko cvetico , malo pa smo potipale tudi kaj se kriva za četrto vinsko barvo.  

VINO je zgodba za katero si je potrebno vzeti čas, jo doživeti. Pisati jo je potrebno počasi, zato smo se odrekle planom naslednjega dne in si tako ukradle  še nekaj ur pravljice napisane med vinogradi.

Ko dvajsetič nekaj slišiš, bi petnajstič že lahko vedel...