Haloška zgodba

ni samo zgodba o vinu, je tudi zgodba o tem, da se je včasih vredno ustaviti, plane poslati k vragu in se imeti preprosto dobro!

Zgodila se je na turistični kmetiji in vinogradništvu Pungračič (tam kot zgodba o vinu). Že sama dobrodošlica je na nas naredila dober vtis, ni se bilo potrebno odločiti med dvema aperitivoma, lahko smo poskusile oba :) Nas je pa tudi dovolj sprostila, da smo na sprehodu med vinogradi spoznale, da smo postale tipične mestne turistke, kar je pripeljalo do manjšega šoka. Me pač nismo "mestne turistke"! Sicer pa je to dokaj nepomembno dokler znaš ceniti in uživati v danem. Naša mestna "prefinjenost" se je razblinila v trenutku, ko je bila pred nas postavljena čisto prava, domača, goveja juha z rezanci. Pač, dobra hrana. Regrat, nabran na domačem travniku, krompir, ki  je zrastel na  njivi za hišo, raca, kokoška ter pujs iz domačega hleva in mlinci izpod spretnih rok naše gostiteljice. Seveda se je zgodba o vinu začela že ob večerji, začela se je z zelo pitnim hišnim vinom. Čisto pravi slow food.   Filozofija SF pravi, tudi, da je ritual obedovanja za mizo družaben dogodek, kar v našem primeru z lahkoto potrdim. Podajanje v Neznano bi  brez druženja ob dobri hrani in vinu izgubilo svojo nit. Pred sladico (domač štrudl)  se je zgodila vinska zgodba, ki jo je za nas pripravil g. Pungračič. Po sladici pa še eno presenečenje. Dogovor za zajtrk. 11:00. Pravljica! Že med večerjo smo se pogovarjala, da v nedeljo ostanemo na kmetiji in počnemo NIČ potem pa še zmagovalna novica, ki jo je prinesla ura zajtrka in dvoma ni bilo nobenega več. Naslednje jutro, smo zunaj na sončku počakale Majo, da se vrne iz jahanja (imajo tudi prijazno kobilo Desire), da gremo skupaj na zajtrk. Seveda je trajal in trajal (preveč dobrot, ki jih nismo mogle pustit), nobenega ogleda, nobenega plana ni bilo pred nami samo ure brezdelja :) 

Sicer pa, če bi prišle k Pungračičevim za dlje časa bi imele kaj početi. Če bi imele s seboj  kolesa, bi lahko kolesarile po Haloških gričih ali do (žal, razpadajočega)  gradu Brol. Ampak me tako ali tako ne bi imele koles s seboj zato bi si verjetno v Ptuju pogledale klet kjer hranijo najstarejše vino v Sloveniji pa morda obiskale ptujske terme (na gradu smo že bile),  Odpeljale bi se k sosedom v Varaždin čudovito mestece, četudi je sosedovo ;)  in nikakor ne bi izpustile Ormoškega vinorodnega okoliša. Tudi do Rogaške slatine ni pretirano daleč. Rogatec bi

izpustile. Bil je naš zajtrk punkt (okoli 12:30 dopoldan) na poti v Haloze. Rogatec ni kraj kjer bi se ustavil na zajtrku, vsaj v "središču" kraja ne. V slaščičarni / kavarni boste namesto sladice v vitrini lahko dobili škatlo jajc pa zadaj za pultom mleko verjetno kje v bližini tudi moko, da si jo spečete sami. Tudi na pomoč iz TIC-a se ne preveč zanašati. Saj veste, turizem smo ljudje in bolje je, da je  zaprt, kot da vam z informacijo postreže, morda, kakšen neprijazneš, ki mora v soboto popoldan ali (bog nedaj)  nedeljo delati. Imajo pa zato lep dvorec, Dvorec Strmol, s preplašeno gospodično na prodaji vstopnic, morda tudi malo panično, če bi slučajno zaradi obiskovalcev morala prekiniti z aktivnostmi na računalniku. Tako ali tako  je dan bil preveč lep, da bi se (pre)dolgo zadrževale notri. Nekaj sto metrov naprej

od dvorca stoji muzej na prostem in dan za njegov ogled je bil kot nalašč. Z brošuro v roki smo se sprehodile med hiškami, si v eni od njih spekle malico, se poskusile v hoji s hoduljami in se martinčkale na soncu.  Če bi nas bilo za cel avtobus bi lahko imele voden ogled po muzeju in na koncu, ko smo, "nerodno" stopicale okoli gospodinj, ki so pletle košare in okrasje iz vej bi nas verjetno povabile poleg, da preizkusimo svoje ročne spretnosti, ampak me smo samo 4. Ker vozimo premajhen avtobus smo tudi tokrat ostale prikrajšane za kakšno zgodbo ali doživetje. Pa nič zato, ni se zgodilo prvič in verjetno ne zadnjič. Me smo svojo zgodbo doživele med vinogradi z ljudmi, ki jim je vseeno, če naš avtobus sprejme samo 4 osebe.

 

BOG DAJ NOVE PRILKE!