Zemljevid, neznano in nekaj ne planiranih...

Vsa lanska praznovanja so se zgodila z rahlo zamudo in tako je naše zadnje pristalo v letu 2013.  
Neznano smo tokrat poimenovale Slovenska Bistrica z njeno okolico. In kaj nas je pripeljalo v te kraje? Glas o dobrem vinu. Ja, to je naša šibka točka, kljub temu pa te naše zgodbe že dolgo niso več  zgolj dobro vino in jedača.

Zato smo slavljenko Merco najprej odpeljale na kavo (po dobri stari navadi). Mimogrede smo še malo  poškilile kje se nahaja naše prvo (planirano) presenečenje. Navigacije ne uporabljamo, za smer vprašamo šele, ko smo že zelo (čisto) izgubljene. Ostajamo zveste prijatelju zemljevidu, no ja, malo goljufamo z Michelin maps s tem, da smo tokrat ostale brez podpore opisa poti. In tako so naš potep zaznamovali zemljevid, neznano in nekaj ne planiranih presenečenj (pa ne samo za našo slavljenko).

Za spremembo svoji domišljiji nismo pustile prostih rok in smo se raje prepustile besedam vodnika Bistriškega gradu, ki nas je skozi viteško dvorano popeljal v daljno in bližnjo preteklost. Poleg številnih zbirk, ki smo si jih v gradu ogledale smo med drugim ponovno skupaj sedle v šolsko klop, se spomnile knjige Gimnazijka, spoznale dr. Zoro Janžekovič, se razveselile barvite razstave slikarja ...... Odpeljali so nas tudi v grajsko kapelo ampak naše misli so uhajale v sosednjo sobo, na novo urejeno grajsko klet (kleti nam pač ne uidejo). 

Hladne zidove gradu smo pustile za seboj in se odpravile na (nedeljsko) kosilo. Ja, tokrat smo malo zamenjale taktiko... Ob cesti Bistrica - Fram stoji klet Bistrica v kateri se nahaja gostilna Emavs.  Tukaj bi se moral zgoditi "lahek" obrok kar je tokrat pomenilo, da smo se odpovedale juhi, sladici in smo se ubile z Emavsovo ploščo za 2 osebi (ki so jo samo za nas prilagodili za 3) in, da ne bi (slučajno) ostale lačne smo si poleg naročile še dodatno "malo" pomfrija in solatke. Ker pa miza zgleda (pre)skromno, če na njej ne stoji vino smo jo obogatile z Andrejevim vinom. Svojo hvaležnost kuharju smo izkazale z izpraznjeno ploščo. Tolažim se z idejo, da so nas izkušnje pripeljale do tega, da znamo že "na pr'u uč" ugotoviti kje se dobro je...

 To da ostajamo zveste zemljevidu nima nič skupnega z znanjem branja zemljevida (vsaj pri večini od nas ne), zato je bila vožnja do Vešnerjeve domačije eno tistih zg. omenjenih, (ne)planiranih presenečenj. Ozka cesta, sneg, led, mrak in nikjer ne duha ne sluha o lovski koči, kjer bi morale zaviti levo. Ker, navigacije ne uporabljamo nam pač ni preostalo drugega kot, da se malo ustavimo in poklepetamo na eni od, redko posejanih, domačij v vasi Planica. In končno se je Vešnerjeva domačija zgodila. Po ogledu starega poslopja in vsega kar sodi poleg smo dobile na uporabo še ekskluzivno kuliso za naše fotografiranje in pa čisto domačega vina, ki je poskrbel, da je bila naša slavljenka na poti do kmečkega turizma Kovačnik, kljub temu, da varnostni pas ni bil v uporabi, "pr'bita" na avtomobilski sedež. In ker zamuda sledi zamudi in ker slaba izkušnja pusti sledi in ker je nekdo pozabil telefon, bi skoraj prišlo do preobrata v naši zgodbi. Skoraj bi se zgodilo, da izpustimo to zaradi česar smo sploh prišle v te konce. Ampak to je že zgodba, ki vodi v naslednji dan :)