Camino del norte 100 & 1 zgodba / Biarritz – Hendaye – Irun

18.06.2014

0 km

3

Prva sprememba. 

V Albergue de Peregrinos me je pričakal prijazen gospod, ki je moj števec za kilometre nastavil na nulo. V moj Credencial del Peregrinos je bil odtisnjen prvi žig in poleg njega pripisan datum 18.06.2014.

Irun je mesto, ki leži tik ob francosko španski

Še ena Nataša, najdena med iskanjem avtobusne postaje.

meji, v pokrajini Basque. Do tja naj bi se, vsaj po skrbno pripravljenem načrtu, ki sem ga seveda začrtala že doma, pripeljala z vlakom. Moj načrt niti slučajno ni predvidel stavke, zato je bila na vrsti njegova prva sprememba. Kot se je kasneje izkazalo,  je bil to le eden od mnogih popravkov tega, tako z vnemo pripravljenega plana . In ker je bilo v njega vloženo toliko vsega, se je v meni zbudila nenavadna potreba, da mu goreče sledim. Ta gorečnost je kasneje, med drugim, risala tudi zgodbo mojih nog. Vsekakor pa se mi zdi izredno tolažilno dejstvo, da se ne čutim odgovorno za to prvo dejanje.

Alberge v Irunu se odpre ob štirih popoldan. To je pomenilo, da sem imela več kot dovolj časa, da si  s svojo nefrancoščino pripravim korekcijo načrta in si najdem prevoz do nultega kilometra. Lastnika hotela sta me opozorila na morebitne izzive glede jezika, a počasi, zares počasi, se je v meni začelo prebujati in iskati pot na površje tisto ugodje, ki mi ga vsakič znova pričara potovanje. Sramežljivo sem začela uživati v nerazumevanju tega čudovitega jezika, ki so ga govorili vsi okoli mene, si našla prevoz in raziskala kotičke mesta, ki so mi prejšnji večer pobegnili.

Iz Biarritza me je avtobus odpeljal do Hendaye. Tam sem prestopila francosko špansko mejo in se z metrojem odpeljala do Iruna. Prehod med dvema jezikovnima conama ter preklop na rumene puščice in školjke, je bil ples na tankem ledu. Spomin, po kakšnem naključju sem našla Albergue, pa sem potopila globoko pod ledeno goro.

Plaža pri Irunu

V Albergue de Peregrinos me je pričakal prijazen gospod, ki je moj števec za kilometre nastavil na nulo. V moj Credencial del Peregrinos je bil odtisnjen prvi žig in poleg njega pripisan datum 18.06.2014. Postelja, ki mi je bila dodeljena za tisto noč, je bila v sobi, kjer sta pred mojim prihodom, svoji spalki že razgrnila dva Peregrina. Bili smo prvi, bili smo zgodnji in skupaj smo se odpravili na plažo,  oddaljeno kakšna dva kilometra iz Iruna. Povsem logično je, da s seboj na plažo vzameš brisačo, kremo za sončenje in si na noge natakneš flip-flopke. In kaj za Peregrina pomeni prehoditi štiri kilometre v primerjavi s tistimi devetstotimi, na katere se je v resnici zares odpravil? Ne prav veliko. Meni osebno pa prve žulje.

Domišljavo sem verjela, da me izkušnja iz prvega Camina ne bo zavrtela v vrtinec pričakovanj. S pričakovanji sem namreč opravila že pred mnogimi leti. Če seveda kdo lahko verjame tej trditvi. Jaz  sem namreč ji. In to slepo verjela, vse do prvega žulja in prvega srečanja s parom zelenih oči tistega večera. Tisti, ki imate izkušnjo s Caminom veste, da tam stvari tečejo nekoliko drugače. Niti se pletejo z drugačno nitjo, še celo kilometri se odštevajo in prištevajo v vsaki knjigi malo drugače.

___________________________

4

Teorija o žuljih

Luna visoko nad oblaki.

Ko se sredi krize srednjih let odločiš delati tektonske premike, se zruši marsikaj. Tudi tisti skriti kotički, ki si jih nekje daleč v podzavesti želel pretihotapiti na drugo stran. Ne gre!  Vsak upor, ki se zgodi v glavi, pusti sledi na nogah. Teorija o žuljih je nastala na prvem Caminu. Edini žulj, ki sem ga takrat imela, se je oglasil bolj tja, proti koncu Camina. Na mojo nogo se je uspel vtihotapiti v zgodnjem dopoldnevu, ko so v glavi besneli ljubosumje, jeza in kdo ve kaj še ne vse. A v trenutku, ko je zapihal svež veter in misli postavil na pravo mesto, je žulj izgubil svojo moč.  In tako je večer, ki je pripadal tistemu dopoldnevu, bil samo še eden v množici prijetnih druženj s Peregrini, tinto de veranom in luno, skrito visoko nad oblaki.

         _______________________       

5
IRUN – SAN SEBASTIAN /DONOSTIA
26,5 KM
Prvi dan.

Ura je odbila enajst dopoldan, ko sem obkljukala prvo točko mojega načrta. Ob pet minut čez enajsto je ta isti načrt doživel brodolom. Devet kilometrov kasneje sem si na obali San Sebastiana, v mrzlem baskovskem morju, celila rane, ki jih je za seboj pustil poraz.

...
    Jutri bo šlo zares, pripravite nahrbtnik in pohodne čevlje.
Ostanite zdravi, ostanite doma.