Camino del Norte 100&1 zgodba / Guemes – Santander

01.07.2014

17 km

24

Lopata

Pred leti, ko sem v Ljubljani, v eni od turističnih agencij, opravljala obvezno prakso, je vanjo vstopil starejši par, ki ga ne bom nikoli pozabila. V agencijo ju je zvabil akcijski plakat za izlet v New York. Gospa je gospoda, z žarečim glasom nagovorila: »Ljubi poglej kako ugodno, jaz pa si tako želim v NY, daj pojdiva!«. On jo je ljubeče pogledal in s še bolj ljubečim glasom odgovoril: »Ljubica, pa kam bom hodil. Kamorkoli grem, moram s seboj vzeti še sebe!«.

In točno tako sem se tisto jutro, v Guemesu, počutila tudi sama. Kamorkoli grem, moram s seboj vzeti tudi sebe.  Imelo me je, da bi vso svojo neodločnost, frustracije, sramežljivost… in vse ostalo, kar še paše v ta komplet, potolkla z lopato, zakopala globoko pod ruševje, prekrila s travo in veselo odkorakala stran. Kot da se ni zgodilo popolnoma nič. A kaj hudiča, ko ni bilo pri roki nobene lopate.

____________________________

25

Non ablo Espaniol. Je bil moj standardni odgovor, ko me je kdo ogovoril v španščini.Razen seveda zjutraj, ko sem si naročala caffe con leche«, no pa tudi zvečer, ko sta bili na vrsti »clara« ali »sorbesa«. 

V novo jutro in nov dan, sem se tudi tokrat podala sama, če seveda odštejem komplet iz prejšnje zgodbe. Moja leva noga se je zaradi glinenega obkladka počutila nekoliko utesnjena v čevlju, zato sem se odločila težavo rešiti na prvem primernem prostoru. To je vsaj bila težava, ki sem jo znala rešiti. In že je bilo tako, da je bil prvi primeren prostor ravno na stopnicah pred cerkvijo.

Prestrašil me je neznan moški glas, medtem ko sem bila zatopljena v svoje delo. Verjetno sem se ustrašila njegove popolne španščine. Ko sem uspela na kup zbrati vse primerne španske besede, sem mu v popolni španščini vrnila odgovor. Bil je tako suveren, da ga je gospod razumel vse do zadnje črke in najin pogovor nadaljeval naprej v  tem istem jeziku.

Uspela sva se pomeniti vse, na koncu sem mu še obljubila, da bom v Santiagu, tudi v njegovem imenu, objela sv. Jakoba.

____________________________

26

Pandorina skrinjica. Koraki so postali lahkotnejši, ne pa tudi hitri. Noga se je rešila glinenega lagodja, pogovor v španščini je mojemu egu dodal nekaj lahkotnosti. Vsi tisti občutki, ki jih nisem uspela zakopati pod rušo pa so v moji glavi naredili neurje.

Tako kot so me prvi dan zbegale zelene oči, tako kot sem bila žalostna, ker sem si želela hoditi s tistimi, ki niso bili več del mojega Camina, me je tudi tukaj ujel nov tako kot... Ko sem stopila na travniško pot, ki je vodila proti pečinam, mi je uspelo neurje opazovati od daleč. In bližje, kot so bile pečine boj se je to umirjalo.

Klepet med pečino in morjem me običajno pomirja. Tokrat se mi je zdelo, da se morje le brezglavo zaletava vanjo. V tistem trenutku me je spominjalo na mene. Odložila sem nahrbtnik in se ulegla na polico, ki me je čakala in tiho prisluškovala tej zaletavosti. Vsakič, ko sta se morje in pečina srečali, se je moja Pandorina skrinjica za kanček priprla.

____________________________

27

Lekcija španščine. V primerjavi s prejšnjim Caminom, sem bila tokrat veliko bolj striktna glede navodil iz vodnika, vsaj kar se tiče uporabe javnih prevoznih sredstev. Zato sem dan zaključila z vožnjo s trajektom, tako kot večina ostalih Peregrinov.

Prihodi v velika mesta in še bolj odhodi iz njih so zame postali, kot pravljice o gradovih
skritih za visokimi zidovi, ki jih branijo nepremagljivi zmaji in se zdijo neosvojljivi. Zato sem se toliko bolj razveselila, ko sem na postaji zagledala Sija.

Kasneje se nama je pridružil še Corey in naše druženje se je nadaljevalo tudi na drugi strani. Poleg prijetne družbe sem bila deležna tudi učnih uric iz španskega in angleškega jezika. Sij in Corey sta namreč vsako svoje skupno druženje, izkoristila za izmenjavo čim večjih količin jezikovnega znanja. To druženje pa je bil tudi trenutek, ko je moja španščina doživela preboj. Ugotovila sem, da je zabavna, krč se je sprostil in krila so se lahko razprla. Sicer roko na srce, še vedno je bila tam nekje, le da z nekaj več besedami in mnogo, mnogo več svobode.

____________________________

28

Nepremagljivi zmaj. Mala temna soba, v kateri je bilo nagnetenih preveč pogradov, miniaturni wc-ji in tuš, so postali naše domovanje v Santander-ju. Po noči preživeti v Guemesu je to zavetišče dajalo občutek prave mizernosti. Tudi večina naslednjih prenočišč ni imela prav veliko šans v primerjavi z Guemesom.

Naslednji dan nas je čakal velik dan! O njem nam je pripovedoval in nam dajal nasvete že gospod Ernesto, vključeval naj bi veliko kreativnosti. K sreči sem se že na učnih urah španščine dogovorila s Sijem, da si naslednji dan delim z njim. Vsaj do prečenja prepovedanega mostu. On ni imel težav niti z branjem zemljevidov, niti s sledenjem puščic, niti s španščino. In imel je zemljevid, ki je vodil ven iz mesta.

Tako je bil v meni pogašen vsaj en nemir. Vseeno pa je ostalo v meni nekaj, kar me je »gnalo«, kot bi rekla moja dobra prijateljica, ven iz tega prostora, nekam, med najbolj skrite kotičke Santandera. Ko sem se vrnila nazaj, me je sredi sobe dočakal »žalni krog«. Povedali so mi, da se mora Sij naslednji dan vrniti v Madrid in se tako, s tem dnem, poslavlja od svojega Camina.

____________________________

29

Secrect Republic. Večino Peregrinov, ki so sedeli v tem krogu sredi sobe, sem poznala. Ne pa vseh.  Sicer sem, bolj ali manj, bila prišlek jaz, a to nima nekega posebnega pomena. Saj je vsak dan nekdo nov prišlek. Formalnost ob prvem srečanju so tako običajno zaznamovali ime, od kod si in zakaj si prišel.

Kadar sem se predstavljala jaz, je bila običajno prisotna še zadrega, ki se je znašla na sogovornikovi strani. Zmeda je nekako nastala pri odgovoru na drugo vprašanje. Zato je moje predstavljanje običajno bilo videti takole.

……

»Od kod pa si?«

»Iz Slovenije«

»Ooooooo, waaauuu, coool!!! Na začetnih predstavljanjih je bilo presenečenje še na moji strani in vljudnost tudi. Po nekaj pogovorih pa sem si dala malo duška. In pogovore nadaljevala:

»Ooooo, a veš kje je to?«, in sledilo je, »Rusija?«, verjetno jih je zavedlo moje ime.  Moj pogled pa jim je razkril njihovo zmoto, zato so hiteli popravljati, »Ne, ne, ne seveda ne! Ja, ja Češka republika, mislim Slovaška….«.

Pri tokratnem predstavljanju z dvema Poljakoma se nisem mogla zadržati. Na drugi odgovor sem preprosto odgovorila, da sem iz »Secret Republic«. Začudenje je bilo približno tako kot kadar sem povedala, da sem iz Slovenije.

Ja, razen nekaj svetlih izjem, ki so Slovenijo že obiskali, nisem srečala prav veliko ljudi, ki bi vedeli za nas, še vsi Evropejci ne vedo, kje smo in kdo smo. So pa zato, tisti, ki so jo poznali, bili toliko bolj navdušeni nad njo. Neki gospod iz Češke mi je s ponosom in navdušenjem, nekaj dni pred tem dogodkom, zapel »Oj Triglav moj dom…«.

____________244 km________________

Ostanite zdravi!

Se beremo ponovno v četrtek 30.04.2020.