Camino del Norte 100&1 zgodba / Gernika

24.06.2014

11

Prvo slovo v množici kar nekaterih.

Veliko bolj kot zatečen gleženj in boleče koleno me je skrbela moja usoda.

Stvari, ki jih ne obvladujem najbolje, mi pošteno najedajo dobro voljo. Slovo je zagotovo enaod teh sitnosti. Gredo mi celo tako zelo na živce, da sem s pisanjem te zgodbe odlašala dva dni.

Kakorkoli že, prišlo je jutro in z njim odločitev, da se poslovim od obrazov, ki so se mi počasi začeli tihotapiti pod kožo. Bila sem prepričana, da je večina njih za vedno izgubljenih za moj Camino. Ostala sem etapo za njim. K sreči je bila to etapa do mesta Bilabo in čas, ko so se nekateri odločili narediti prvi premor.
Noga je klicala k počitku in razmisleku. Veliko bolj kot otečen gleženj in boleče koleno me je skrbela moja usoda. Misel, da bi morala predčasno domov, mi je povzročala kurjo polt. Nekako sem se prepričala, da bo en dan počitka pravo zdravilo za vse moje tegobe. Potem pa je prišlo na vrsto srečanje z gospo, ki je pospravljala hostel. Njen pogled na mojo nogo je nekako zaskrbel tudi mene in na koncu se nama je le uspelo sporazumeti kje je urgenca.

S svojim španskim besednim zakladom, sem do takrat že napredovala toliko, da sem znala, dokaj samozavestno povedati, »Ola, non ablo espaniol!«. Ne, na poti do urgence me ni spravljala v jok moja španščina, temveč misel, da obstaja možnost, da me pošljejo domov, da je za mene Camina konec.
Skozi različne oddelke bolnice sem se končno uspela prebiti do urgence in še to zgolj po zaslugi prijaznega gospoda, ki me je po zapletenih hodnikih pospremil do tja. Gospa v sprejemni pisarni, ki je edina malo govorila angleško, je ravno zaključila svoj delovni dan. Kot da se zgodba ponavlja. Prepustila me je, v varne roke, angleško  negovorečega, zdravniškega osebja. Dialekt, v katerem so me nagovarjali, je bil eden najlepših in najtoplejših na tej moji poti.

Vsakič, ko se je na ozvočenju zaslišalo moje ime, je nekdo, od prijaznega osebja prišel pome v čakalnico in me, odpeljal tja, kamor so me klicali. Na koncu so me, s povito nogo, usmerili nazaj v čakalnico. Ko me je že zaskrbelo, da so pozabili na mene, je k meni pristopila zdravnica, ki mi je v roko ponudila svoj telefon. Na telefonu me je čakalo sporočilo v perfektni angleščini: » Imate zvit gleženj. Priporočam vam dva dni počitka, potem lahko s svojo potjo nadaljujete. V primeru, da bi pri hoji bolečine bile prevelike, vam izdajam recept za ibuprofen.«. In na tisti sončen dan je končno sonce zasijalo tudi zame.

____________________________

12

Vrnjena prijaznost. Dan je zaživel v novih barvah. Dvodnevni počitek sem začela s super počasnim ogledom mesta. Ugotovila sem dve stvari. Prva je bila, da bom končno zmanjšala zaostanek v številu odvečnih dni. Druga je bila, da me tudi Picassova slika, na enem od mestnih zidov ne bo zadržala tukaj še en dan.

Čas je bil za nov načrt. Brez kančka slabe vesti sem vanj vključila avtobusno karto do mesta Bilbao in tako postala »bus Peregrina«. Na prejšnjem Caminu česa takega ne bi naredila za živo glavo. Verjetno bi se raje odpovedala tudi tintu de veranu! Zaradi te odločitve sem se na koncu znebila samo enega odvečnega dne.

Pozno popoldne sem preživela v hostlu in celo pričakala tri znane obraze s čisto prvega dne. Medtem, ko sem prejšnji dan ulovila eno od zadnjih postelj, se nas tokrat, do konca dne, ni uspelo zbrati niti za ducat. Osebje hostla nas je zapustilo, jaz pa sem se v predverju družila z lenobnostjo. To prijetno druženje je prekinilo zvonjenje in hrup pred vhodom. Ker sem bila edina »domača« v hostlu, sem si dovolila odpreti vrata in jim razložiti, da ni nikogar »doma«. Na koncu se je izkazalo, da je skupina glasnih, mladih Američanov želela samo žig v svojem credencial-u in prepustiti v varne roke poškodovanca Robina. Hostel je bil prazen, ura pozna in v mestu ne prav veliko Peregrinom prijaznih prenočišč. Kaj narediti…?

Razkazala sem mu hostel, pokazala kje so prazna ležišča, razložila sistem s ključi in ga na koncu pospremila do urgence. Prosila sem ga še, če lahko receptorki, na mizi pustil prijazno sporočilo s svojimi podatki in šestnajst euričev.

____________________________

13

Gernika  - Bilbao35,5 km

Ravnokar pa se počutim točno tako, kot kadar z veliko vnemo začnem pripovedovati na smrt smešno šalo in nekje na sredini ugotovim, da…