Camino del Norte 100&1 zgodba / Santander – Santillana del Mar

02.07.2014
32,5 km

30 


32,5 km

Prepovedana bližnjica. Zjutraj sem albergue zapustila med prvimi. Pred vrati sem se poslovila od Sija. Podaril mi je svoj zemljevid. Žal mi je, da je moral zaključiti svoj Camino. Je eden tistih ljudi, o katerem bi se celo tisti, ki se z ničemer ne strinjajo, strinjali, da je oseba na mestu. Preprosto srčen.
Ulice so bile prazne, sprane od dežja. Jakobove školjke so me pripeljale do prvega odprtega bifeja. Kljub zajtrku in kavi v albergu, se mi je zdelo, da si dan zasluži, da ga začnem s pravo kavo. Ko sem se vrnila nazaj na ulico, sta me ravno prehitela Poljaka. Nekje na dosegu pogleda pa je bilo še nekaj Peregrinu podobnega. Nekako v gosjem redu, na varni razdalji, smo korakali drug za drugim oziroma drug pred drugim, vse dokler naju ploha ni, z nekaj Peregrinu podobnega, pripeljala pod isto streho. Od tam naprej sva s Christino združili moči, najprej do opoldanske kave in nato še naprej do neponovljivih dogodivščin.
V njenem vodniku je bil opis te slavne in prepovedane bližnjice in je bil celo podkrepljen s sliko tega famoznega mostu. Napeli sva vse moči, da sva ga našli. Sploh potem, ko sem ugotovila, da most v dolžino ne meri več sto metrov, da od površja reke ni oddaljen več deset metrov in da je brez lukenj, ki bi ponujale padec v prostrano globino.
Kljub zavajajočim napotkom nekih naključno izbranih domačinov, sva končno prispeli do napisa »NEVARNO, PREHOD PREPOVEDAN!« (verjetno nekaj takega), pod katerim se je bilo obvezno slikati. Tudi tračnice speljane čez most so vabile k nastavljanju pred objektiv. In komu bi se mudilo, na semaforju je bila zelena luč. Sproščeno poziranje je prekinilo oglašanje vlaka, v bližnji daljavi. Korakov čez most ni bilo moč prešteti, odvrteli so se čisto prehitro, ravno dovolj hitro, da sva uspeli v objektiv ujeti jezen pogled, ki naju je pozdravil iz vlaka.
Zelena luč na semaforju ob tračnicah?!?! Zdaj vem, komu je namenjena! Smeh, adrenalin, malo slabe vesti in  v najinih glavah se je že pletel scenarij. Če bi naju na železniški postaji slučajno ustavili, in naju zaslišali glede ravnokar storjenega prekrška, bi bilo pojasnilo zelo preprosto. Za uvod bi bil stavek »Non ablo Espaniol.«, temu pa bi sledil zelo natančen opis celega dogodka, vsaka v svojem maternem jeziku. Če slučajno to ne bi zažgalo, sva imeli tudi plan B. Skesane, krokodilje solze.
Ko sva hodili mimo železniške postaje, nama je bilo kar malo žal, da so naju povsem spregledali in nama niso dali priložnosti za pet minut dramske slave. Vendar je tudi smeh, ob pisanju scenarija, imel svoj čar. Po avanturističnem podvigu, sva za železniško postajo ponovno srečali Poljaka. Tokrat smo s skupnimi močmi zakorakali v napačno smer. Kar tako malo, iz nevednosti in za povsem kratek čas. Ravno, ko smo zavili nazaj na pravo pot, je izza ovinka prikorakal Corey.
____________________________
31

Kdo bi zares vedel? Zakaj se na Caminu čas in kilometri prištevajo in odštevajo drugače? Zakaj se določene niti prepletejo in druge ne? Zakaj se nekatere niti spletejo v neponovljiv čas in druge ne? Zakaj so zgodbe, prinesene na Camino, lahko razkrite v prvih nekaj korakih?
Zakaj sem si želela pognati korenine in zakaj mi razpetost med kilometri in časom tega nista dovolila? Zakaj pričakovanja, ki so tako ali tako že vnaprej izgubljena vojna z namišljenim nasprotnikom in vsaka bitka v tej vojni izgubljen trenutek, ki se ni imel priložnosti zgoditi?
Če želiš na drugo stran, moraš prečkati most. Svoj most sem prečkala nekaj pred tristotim kilometrom. In zgodbe z druge strani mostu, vse tja do Ribadea, me spominjajo na misel, ki sem jo, kasneje, na obali Porto cova, prebrala v knjigi Marina, »Sometimes, the things that are most real only happen in one's imagination. We only remember what never really happend.« (Carlos Ruiza Zafona: Marina).
____________________________
32
Today's Camino it's all about people. Zaradi razgledov, ki jih je Camino ponujal vse do tega dne, sem morala nemalokrat s tal pobrati svojo čeljust. Velikokrat je pogled na desno, v smeri morja, opogumil moj korak, ki je grizel v hrib ali v glavi glodal kakšno težko misel. Toda ne današnji. Danes so, na levi in desni strani, razgled krasili razigrani in nasmejani obrazi. Ti so v celoti zasenčili nuklearno pokrajino, ki je bila vse okoli nas.
Vsak, s svojo zgodbo o prečkanju mostu, smo se znašli nazaj na pravi poti Camina. Za nekaj časa nas je vseh pet združilo moči pri sledenju navodil, potem pa sta Poljaka izginila neznano kam. Ostali smo trije, Christina, Corey in Jaz. In ostali smo skupaj neprekinjeno 13 dni, 312 ur s 357 kilometri novih zgodb.
____________________________
33
Smrdeči ampak Srečni. Ko enkrat prehodiš kakšen kilometer več kot sto, se v oblačila naseli, nenavaden vonj. Tak, ki se ga da čisto dobro ignorirati, vse dokler te nanj  kdo ne opozori.
Ta dan se je veliko stvari, za nas, zgodilo prvič. Tudi prva skupna kava. Christina je odšla na stranišče in se od tam vrnila z zgroženim izrazom na obrazu. Že pri vratih je Coreyja razstrelila z vprašanjem: » Ali si jo ti ravnokar vprašal, če tudi ona smrdi?«, vse kar se je na stranišču slišalo, je bilo o smradu. Ne vem od kje mu navada ovohavanja sebe in drugih, vem le, da je postalo nalezljivo. In s tem nenavadnim dogodkom je prišel tudi ta nenavaden vonj belega balzamičnega kisa. Vonj, ki ni hotel izginiti vse do zadnjega kilometra. Ta grozen vonj in navada sta ulovili tudi naju. Tako smo kmalu, vsi trije hodili po Camin, nekoliko smrdeči, ampak zato nič manj srečni.
____________________________
34
Karma. V nekem trenutku, ko smo se ozrli okoli sebe, smo se zavedli, da smo se znašli v zelo nuklearnem mestu, da se imamo že ves čas, od kar hodimo skupaj, neznansko dobro, da je današnji Camino pa čisto zares »all about people« in jaz sem si iskreno zaželela, da bi nam pot čim prej prekrižal kakšen wc.
Nahrbtnik je obležal zunaj na tleh pred bifejem. Za šankom so mi dali ključ in ko sem se vrnila iz wc-ja, so pred bifejem počivali trije nahrbtniki in en vodnik. Med njihovim počitkom pa smo si mi trije gasili žejo za šankom, v družbi lastnika lokala, ki nam je prijazno postregel s clarami in brezplačnimi tapasi. Na tak dan take prijaznosti ne spregledaš kar tako, zato smo se lastniku oddolžili še vsak z eno claro. Po premoru, ne vedoč kje točno smo in koliko kilometrov je še pred nami, smo enako dobre volje nadaljevali svojo pot. Na vsake toliko nas je izpod nog pozdravil čuden zvok. Tudi slika, ki je pospremila ta zvok, ni bila ravno najlepša. Ubogi polžki!!! Sem in tja smo kakšnega uspeli celo rešiti, toda slaba Karma je vseeno potrkala na naša vrata.
Slaba in Dobra Karma nas je zabavala še ves preostanek popoldneva. Meni pa je ta prevzetna gospodična pomežiknila še enkrat. Potem, malo kasneje, ko se ji je v loži pridružila še gospa Usoda.
____________________________
35
Pomota. Pride kakšen dan, ko te kar nekaj preganja in nenehno preverjaš, če se morda v vodniku ni kaj spremenilo v zadnjih petih minutah. Ja, ni se! Tudi v našem vodniku je vse skozi pisalo, da bomo albergue s šestnajstimi posteljami našli zadaj, za muzejem, v samem centru zelo turistične srednjeveške vasice.
Smeh in dobra volja, ki sta vseskozi hodila z nami, nista mogla preprečiti, da naše noge ne bi počasi postajale naveličane. Ta naveličanost pa je prinesla spremembo kurza v trenutku, ko je glava zagledala tablo za albergue. Samotna hiša, umaknjena malo v stran, je bila nekomu dom in je bila obenem tudi albergue, h kateremu je usmerjala tabla z glavne ceste.
Gospod in gospa, ki sta živela v tej hiši, sta nas prijazno sprejela. Govorila sta samo špansko. Ko smo plačali in dobili žig v credencial, nas je gospa pospremila v sobo. Sesedli smo se na vprašljivo udobne postelje in se nesrečno spogledali. To ni bil albergue v katerega smo bili namenjeni! Mi smo želeli biti v tistem zadaj za muzejem, v srednjeveški vasici, polni trgovin s suvenirji. Ne pa tukaj obkroženi z idilično naravo, mirom in pripravljenim toplim, domačim obrokom. Kaj pa zdaj? Načeloma sta nam hodila v napoto samo dva zadržka, da
rešimo nastalo situacijo. Prvi je bil ta, da nam je bilo nerodno povedati, da si ne želimo biti tukaj. Drugi je bil, da bi to morali povedati po špansko. Ta brezizhodna situacija nam je pokazala zasilni izhod, pobeg skozi okno. A se nam je vseeno zdela nekoliko prevarantska.
Lahko bi ostali, a kaj, ko to ni bilo to. Na koncu je Corey le zbral dovolj španskih besed, da je gostiteljema pojasnil to nerodno situacijo. S Christino sva mu iz varne razdalje, vedno bližje izhodu, dajali moralno podporo. Ko smo bili nazaj v varnem zavetju prostrane ceste, smo se oddahnili in smeh nam je dal krila, da smo končno le prispeli tudi do vseh tistih kičastih, turističnih trgovinic, ki smo si jih tako želeli.
____________________________
36
Pranje perila. Prvega ne pozabiš nikoli. Velika resnica tudi kadar gre za pranje perila.
Oblačila z vonjem belega balzamičnega kisa, so nam dala več lekcij. Ta dan se je zgodilo mnogo stvari prvič, med njimi tudi prvo skupno pranje perila in prva prava lekcija o pranju.
Naš prihod na cilj, je poleg zapletov na poti, in morda ravno zaradi njih, zaznamovala pozna ura prihoda v željeno mesto. To pa je pomenilo, da je zmanjkala ravno ena postelja v tem našem albergu, zadaj za muzejem. In ker solidarnost šteje veliko, smo se odločili, da si zatočišče poiščemo v bungalovu, malo višje nad vasjo, v kampu. In ravno, ko smo začeli iskati pot do kampa, me je razveselila postava srede ulice, ki ji je bilo ime Anette. Postava, ki sem se jo neskončno razveselila.
Po ne preveč prepričljivi večerji nas je Anette usmerila proti našemu novemu razkošju. V tem razkošju smo prvič okusili svobodo, ki jo lahko s seboj prinese napis completo. Deseta ura tako ni imela prilike postati naš žandar. Smo si pa tako kot v vsaki družini (v tistem trenutku sicer še nismo vedeli, da to smo, oz. bomo postali) tudi mi razdelili delo. Peregrine smo ta večer prevzele na sebe odgovornost za pranje perila, Peregrin pa oskrbo s pivom in čipsom. Corey je tisti dan že rešil čast družine, zato mu je pripadlo lažje opravilo.
Pranje vedno pride na vrsto po tuširanju. Tako sva vse, res vse cunje (razen oblečenih) pobasali v torbo in se odpravili na avanturistično druženje s pralnim strojem in sušilcem. Po kampu ni bilo rumenih puščic, ki bi usmerjale v pravo smer, zato je bilo nekaj raziskovanja. A na koncu vse dobro. Stroji, ki so stali drug na drugem, in ki bi vsi lahko bili sušilec ali pralni stroj, so zahtevali od naju, da se odločiva kateri je kateri. Odločitev je bila sprejeta in delo se je lahko začelo. Perilo sva vrgli v stroj, mu dodali prašek in za piko na  i še kovanec. Za naslednjih štirideset minut sva delo prepustili vešči mašini.
V dobri družbi je štirideset minut kratka doba. Zato sva se kaj kmalu, z vso delovno vnemo napotili še posušiti perilo.  A glej ga zlomka, perilo je skoraj vroče, perilo je suho. Hmmm… zanimivo?!?! Ali ga je stroj tudi posušil??? Toda prašek, ta ni bil ravno vrhunske kvalitete, še vedno je bila prisotna sled belega balzamičnega kisa in ostale so njegove grudice, veliko njih! Po posvetu je sledila kratka tišina, potem pa trenutek resnice. AHA trenutek!!! Perilo sva posušili?!?!?! Ko je bila zabloda razkrita, sva osramočeni, v šoku, krohotu in naglici, da naju slučajno ne bi kdo zalotil, stlačili perilo v drugo mašino. Dodali sva pralni prašek, kovanec in se delali, da je vse pod kontrolo.
Ob prispetju nazaj v bungalov so bile na najinem obrazu še vedno sledi smeha dveh pečenih mačk. Skrivnost pa, kljub vprašljivim pogledom, ni bila razkrita. Ko sva se odpravili po oprano perilo in se vrnili brez njega, je bil kriv sušilec. Saj veste, ni dobro opravil svojega dela in je bil, o joj, potreben nov krog.
____________________________
37
Kako sem lahko pozabila? Camino social networking prekaša FB, Twiter in vse ostale njune sorodnike. Srečanje z Annette ni pomenilo samo to, da na Caminu ni nič izgubljenega, pomenilo je tudi to, da sem izvedela novice o ostalih. Da Miriam hodi z Jessico, da je Fanny ubrala svojo pot in se odpravila na Portugalsko v nek ašram, da so vsi ostali v redu in le dan ali dva pred nami. Ampak res, kako sem lahko to pozabila?

____________277 km________________

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

V dolino Tamar v spremstvu zvezd in lune

Nedeljski izlet za nedeljske zaspance

Camino del Norte 100&1 zgodba / Colombres – Llanes