Camino del Norte 100&1 zgodba / Markina Xemein – Gernika

23.06.2014

25 km

9

Kupila sem si dan.

Vse kar se je dogajalo v naslednjih nekaj sekundah, se je zgodilo v ritmu počasnega posnetka. Uspela sem celo videti kako se je mišica na nogi zamaknila ali karkoli se ji je že zgodilo. Prva izstreljena misel, ob tem dogodku, je bila NOČEM ŠE DOMOV!

Usodna steza.

To je bil moj prvi dan, ko sem se, v lov za puščicami, podala sama. In kadar hodim sama, hodim blazno hitro. To pa me je ta dan še prav posebej spravljalo ob pamet. Težko zatajim dejstvo, da sem bila svoj peti dan Camina še vedno za šest dni prehitra. Toda bitka zoper »naravo« je očitno izgubljena bitka. Na čevljih blato, na nogah žulji, v glavi odmev besede MORAM. Moram ukrotiti svoj korak do lera. Za tistih nekaj kratkih trenutkov, ko sem uspela izklopiti echo v svoji glavi, in nehala razmišljati o tem, kaj moram in česa ne zmorem, pa sem uživala v slehernem delčku poti.

Na vrsto je prišel spust po blatnem klancu. Za seboj sem zaslišala korake in v glavi so se pomešale misli, počasi, pazi, da ne padeš, umakni se. V tem istem trenutku sem si kupila nekaj dni počitka. Vse kar se je dogajalo v naslednjih nekaj sekundah, se je zgodilo v ritmu počasnega posnetka. Uspela sem celo videti kako se je mišica na nogi zamaknila ali karkoli se ji je že zgodilo. Prva izstreljena misel, ob tem dogodku, je bila NOČEM ŠE DOMOV!!!

Veličastnost dogodka so obeležili ogromna modrica na levi nogi, čuden občutek v levem gležnju in bolečina v levem kolenu. Koraki iz ozadja so pripadali Ikei, ki me je dohitel, ponudil pomoč in pomagal vstati. Vse korake, ki sem jih naredila v naslednjih nekaj urah so se nato zgodili v družbi Adrenalina in totalne Zgroženosti.

______102,4 km_________

10

Tinto de verano ali kakorkoli se že napiše.

Kot da se od nekje poznamo? Navkljub adrenalinu, sem pot po D dogodku, nadaljevala z nekoliko bolj umirjenim korakom pa seveda novim žuljem v glavi. Končno sem prispela do bifeja, kjer sem že s ceste pozdravljala Ikeo. V tistem trenutku je bil moj španski jezik zares še zelo sramežljiv, zato mi je on prijazno priskrbel pvc vrečko polno ledu, stol, da je noga lahko počivala v družbi, tinta de verano in bifejsko osebja, v prijetni senci. On je odšel, jaz pa sem čakal, da se led v vrečki stopi.

Kar naenkrat iz ceste zaslišim glasno in prijazno pozdravljanje popolnega neznanca, zamaskiranega v dolge hlače, kapo s šiltom, temna sončna očala in nahrbtnik. Zaskrbelo me je, da morda nisem doživela tudi udarca v glavo, saj je bilo očitno, da bi ga morala poznati. Očitno pa je bilo jasno tudi njemu, da nimam pojma, kdo je. Prijazno mi je, že s ceste, razložil: »Sono io, l'unico italiano che parla con te italiano«. Temelji moje zadrege so se še nekoliko poglobili. Do tistega dne sem namreč spoznala samo eno osebo s katero sem govorila italijansko in ta ni bila Italijan. Ko je odložil masko, se je misterija razkrila. To je bil vendar Dario, Švicar, ki sem ga seveda poznala.

Etapo sem na koncu končala v družbi Miriam. Ker nama je nekdo ponovno skril puščice, sva za nagrado lahko prehodili še kakšnih pet dodatnih kilometrov. V poznem popoldnevu sva le uspele najti mesto Gernika in hostel v njem. Z začudenjem na obrazu nama je dobrodošlico zaželel, že umit in spočit Dario. »Od kod pa vidve? Camino prihaja z druge strani…«.

______117,4 km_________

11

Gernika

Prvo slovo v množici kar nekaterih.

Veliko bolj kot zatečen gleženj in boleče koleno me je skrbela moja usoda.

...

Ostanite zdravi, ostanite doma.