Camino del Norte 100&1 zgodba / Islares – Laredo

29.06.2014

22,7 km

20

Que sera sera?

Naslednji dan zjutraj, vreme ni vedelo, ali bi se raje odločilo za dež, ali morda vseeno za sonce. Zato pa sem jaz, enkrat za spremembo, imela povsem jasen cilj. Da grem do Loreda po daljši poti. Obljubljala je lepše razglede.

Nikoli prej in nikoli kasneje, puščice in školjke niso pritegnile toliko moje pozornosti, kot v trenutku, ko sem neučakano korakala po cesti in iskala znamenje, ki me bo odpeljalo med obljubljene poglede. In z znamenjem se je končno tudi vreme odločilo, da se pridruži mojemu veselemu razpoloženju.

V tem dnevu se ni zgodilo nič posebnega. Našla sem zapuščeno vilo, ki sem ji namenila status odličnega bodočega albergua. V spremstvu sonca, vseh obljubljenih pogledov in pesmijo »Que sera sera«, ki sem jo vseskozi glasno prepevala, v vseh mogočih in nemogočih verzijah, se je zgodil eden izmed najboljših dni tega mojega Camina.

____________197,5 km________________

30.06.2014

29,5 km

21

Laredo – Guemes

Albergue, ki ga ne želiš zamuditi! Odlično razpoloženje je nekoliko popustilo ob prihodu v Laredo. Kroženje po enih in istih ulicah ni prineslo želenega alberga. Vdala sem se v usodo in pozvonila na vratih samostana, kjer so tudi nudili zavetje Peregrinom. Ta vdaja se na koncu niti ni izkazala za tako slabo. Bila sem prva in pripadla mi je čast, da sem dobila enoposteljno sobo. Sicer pa sem na koncu tako ali tako bila edina, vsi ostali so očitno našli hišno številko, ki se je meni uspešno skrila.

Naspana in spočita sem se naslednje jutro odpravila na pot do alberga Gumes. Nočiti v tej oazi je bila želja slehernega Peregrina, da se v njem spočije in nabere moči za nadaljevanje poti. Ne vedoč, kaj zares pričakovati od dne in obljubljene oaze, se je dan začel s sprehodom po prazni, jutranji plaži in vožnjo z ladjico preko kanala.

Zmedena situacija na drugi strani je privedla do posveta z neznanim Peregrinom. Ko sva, z visokim in dolgonogim Holandcem, določila pravo smer kurzorja, sva se poslovila in oba odkorakala v isto smer. Malo sva si sledila, malo sva se prehitevala nato pa začela hoditi skupaj. Ugotovila sva, da imava, ne glede na razliko v dolžini nog približno enak tempo.

Na zadnji plaži, tistega dne, sem srečala znane obraze iz Pobene. Viktorja, ki je po plaži lovil rake in s svojo otroško razigranostjo zabaval Sija in Coreya, ki je bil za mene nov obraz. Po kratkem klepetu smo se poslovili. Z dolgonogim Peregrinom sva se, raje kot za plažo odločila, da si za slovo privoščiva kavo in pivo. On je namreč svojo pot za tisti dan končal.

Kmalu pa so se nama pridružili tudi gospodiči s plaže in bivanje pod prijetno senco senčnika se je za malo podaljšalo. Lep del poti je še vedno klical naše korake, zato nismo pretiravali s podaljškom. Poslovili smo se od Holandca, jaz pa sem v novi družbi zakorakala novim dogodivščinam naproti. 

____________________________

22

Zdravnik za noge. Z novo druščino so nas ob cesti pozdravili ognjeni zublji. Bližnje hiše so čakale, da jih rešimo pred ognjenimi objemi. Seveda smo bili pri reševanju uspešni in zato smo si na travi pred staro cerkvijo privoščili popoldanski počitek, si razkrili zgodbe, ki so nas pripeljale na Camino ter za konec družno zakorakali v oazo Camina.

Topla dobrodošlica gospoda Ernesta, njegove žene, prostovoljcev in vse kar je sledilo v preostanku tistega dne pa so malenkosti, ki Albergue Guemes naredijo nenadomestljivega. V

ličnosti in drugačnosti ambienta in vsega kar nas je obkrožalo, si je spodaj, pred umivalnico in pralnico, svoj prostor za ordinacijo našel zdravnik za noge.

Moja šepavost in še vedno otečena noga sta običajno najbolj stopili do izraza po tuširanju, počitku, in ko sem imela na nogah flip-flopke. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z nogo v obliki valja in v ritmu šepavca sem se odpravila po dnevnih opravilih (pranje obleke). Seveda me je moja šepava radovednost odpeljala pogledat kaj se dogaja v ordinaciji. Naslednje česar se spomnim je bilo to, da sem na mizi za paciente ležala jaz.

Gospod zdravnik ni govoril angleško, zato sem imela prevajalca. Diagnoza: »zastaran zvin druge stopnje«. Temu pa je sledilo histerično vreščanje, zavito v smeh, vse posledica zdravljenja. Če vprašate mene, je to mučenje trajalo ure in ure. Vendar, zdaj verjetno, že tudi  vi veste, da čas na Caminu teče drugače. Na koncu se je izkazalo, da vso to vreščanje in smejanje, ni bilo zaman. Noga je ponovno dobila obliko noge, postala je lahkotnejša in manj boleča. Za naslednjih nekaj ur pa je svoj počitek našla v objemu glinenega obkladka. Tudi žulji, ki so bili razbohoteni na obeh nogah, so dobili pozornost in oskrbo tega prijaznega Zdravilca. Za utrujene noge je taka pozornost neprecenljiva sploh, ko to počne nekdo preprosto zato, da pomaga. In kako sploh lahko plačaš nekaj kar je vredno več, kot najbolj bahav bankovec?

Od tete in strica, sem za hude trenutke na Caminu, dobila v dar dve mini Fructalovi viljamovki. V mojih očeh je tudi ta viljamovka imela neprecenljivo vrednost, zato se mi je zdela primerno plačilo sredstvo. Tudi gospodu Zdravilcu in njegovemu pomočniku je bila izbrana valuta  močno všeč.

____________________________

23

El Camino de la vida. Pred večerjo smo se vsi, ki smo se tisti dan zatekli v zatočišče  Guemes, zbrali v sobi za meditacijo. Tako kot že mnogi pred nami, smo tudi mi z navdušenjem poslušali zgodbo, ki nam jo je pripovedoval gospod Ernesto. To je bila zgodba o njegovem življenju, o tem zatočišču, o freskah v sobi, ki so ponazarjale Camino življenja.

Na sredi našega druženja se nam je pridružila še ena Peregrina. Tej Peregrini je, kot mnogokrat pred tem meni, nekdo poskril vse puščice in školjke. Po celodnevnem tavanju naokoli, in ko ni našla poti naprej, se je vrnila nazaj v varno zavetišče Guemesa. Z gospodom Ernestom sta se pozdravila, on se je samo nasmehnil in vprašal ali je morda po poklicu učiteljica. Odgovor je bil pritrdilen. Potem pa nas je ponovno nagovoril vse. Z nagajivim nasmeškom, ki si ga lahko nadene le modrec, nam je pojasnil, da za Camino ni dovolj samo inteligenca in sledenje puščicam, Camino pomeni biti kreativen in včasih stopiti tudi na neoznačene poti. To je kasneje postala mantra za vsakič, ko nas je neznana sila zvlekla na te neoznačene poti.

_____________227 km_______________

Ostanite zdravi!

Se beremo ponovno jutri.