Camino del norte 100&1 zgodba / Bilbao – Pobena

27.06.2014

22 km

16

Most Puente Colgante

Gospoda s kitaro in zvenečim glasom.

Moj prvi delovni dan po bolniški, sem, na priporočilo mojega vodnika in receptorke v hostlu, sedla na metro in se odpeljala do mesta Las Arenas. Na besedo mi lahko verjamete, da je bil edini povod za to dejanje, prečkanje reke preko edinstvenega mostu »Puente Colgante«. Ob pisanju te zgodbe sem ugotovila nekaj dejstev, ki jih v času mojega bivanja v Bilbau ni bilo v mojem vodniku. Sploh pa, vsak ima svoj Camino in brez te izkušnje, moj Camino ne bi bil isti.

Fanny se je odločila, da bo nadoknadila kilometre, ki jih je v zadnjih dneh izgubila. Zato sva se zjutraj poslovili in se takrat tudi zadnjič videli. Moj Camino pa se je začel še enkrat od začetka. Na pot sem se podala sama. Za ta dan se me je odreklo celo izgubljanje. Morda je bil temu kriv moj, na trenutke, izgubljen pogled, ki je mimoidoče spodbujal k temu, da so me sami od sebe usmerjali v pravo smer.

To je tisti pravi Camino, ko preprosto spustiš vajeti. Misli so sicer nekontrolirano švigale, ena mimo druge, po moji raztreščeni glavi in si delale svoj Camino. Vendar, zelo počasi, sem mu začela prepuščati tudi njih.

Zgoden prihod na cilj nima toliko opraviti s kilometri, kot ima opraviti z visečim mostom, izgubljanjem, ki ga ni bilo, in celo začetku dne brez kave. Pa nič zato, če je bilo tako. Zgodilo se je zadnjič, da je moj prihod na cilj zaznamovala prezgodnja ura.

V vasici s cerkvijo, tremi restavracijami in hišami, ki jih prešteješ na prste ene roke, se je albergue odprl ob štirih popoldan. S soncem nad glavo, ki je pozdravljalo iz svoje najvišje točke, sem se v vrsto za posteljo postavila kot druga. Na tak dan, v takem kraju je potrebno veliko kreativnosti, da čas premakneš, vsaj za milimeter, v prihodnost. Lahko pa se ti zgodita dva gospoda, ki uživata jesen svojega življenja v družbi stare kitare in kdo ve, kolikokrat že odigranih in zapetih melodijah.

____________________________

17

Zakaj Francozi ne govorijo angleško?

Camino te kaj hitro pripelje do spoznanja, kako je znanje jezikov na tej poti, drugotnega pomena. Tako kot imajo minute povsem drugačen ritem, so tudi besede sestavljene iz povsem drugačnih črk.

Po pretežno dolgem popoldnevu, smo si večer krajšali z vinom, kupljenim v eni od restavracij. Za mizo smo sedeli sami neznani obraz. Vsak od nas je prispeval kovanec ali dva. Do takrat, ko je vino prispelo na mizo, pa smo si, tako ali tako, že vsi bili domači. Uradni jezik omizja je bil, vse kar je kdo znal in z razumevanjem le-tega nihče ni imel težav. Vse brez vsakega najmanjšega kompliciranja.

Med nami je sedel tudi mlad Francoz, ki nas je presenetil s svojim znanjem angleščine. Prijazno nam je razjasnil zakaj Francozi iz svojih ust tako težko spravijo kakšno angleško besedo in tako ovrgel mojo tezo. In še od koga drugega. Bojda njihov »posh« odnos nima nič s tem.  Baje jih je strah, da bi se jim, zaradi njihove izgovorjave in naglasa,  posmehovali. Neveščo uporabo tujih jezikov pa pripisuje temu, da Francozi kot narod niso popotniki in jim tako manjka pozitivna izkušnja, kako je jezik lahko drugotnega pomena, vse dokler te razumejo.

Dal nam je namig kako jih omehčati. Pokazati jim moraš, da je tvoja francoščina ravno tako v banani, kot njihova angleščina. Tako jim daš vedeti, da si se potrudil in ti trud poplačajo v angleščini. Dovolj naj bi bil že prijazen »bonnejournee«.

Če bolje pomislim, so se, po prijaznem pozdravu v moji popolni francoščini, vsi potrudili govoriti z mano angleško. A kaj, ko nam je vsem zmanjkalo besed, njim angleških in meni francoskih.

____________149,9 km________________

Ostanite zdravi!