Camino del Norte 100&1 zgodba / Cabuenes (Gijon) - Aviles

10.07.2014

32,3 km

59

Shopping. To je bil naš osmi dan, ko smo hodili skupaj. Osem neprekinjenih skupnih dni hoje na Caminu, je kot kdo bi vedel koliko skupnih let, če bi se jih dalo pretvoriti v leta. In tako, kot ima vsaka družina svoje vzpone in padce, je naša začela prehajati v fazo pada. V zraku se je začela čutiti napetost, ki je oznanjala morebitni konec naše skupne poti. Razlike, ki so jih naredili žulji, boleče noge, kilometri, ki bi jih morali ali ne prehoditi, so pustili svoje sledi. Vse skupaj se je začelo nabirati v oblaku, ki je začelo prekrivati sonce na našem nebu. In vsak za sebe smo samo čakali kdaj vzide nevihta.

Prva večja preizkušnja nas je počakala v mestu Gijon. Christina ni imela sreče ne s čevlji, ne z žulji, ne z bolečo tetivo. Bolečina je rekla stop. To pa je bil prvi veter, ki je sprožil alarm. Kaj, če se razidemo? Za njiju ne vem, a ne glede na vse, se jaz še nisem bila pripravljena posloviti niti od enega niti od drugega. Sicer pa pri meni za slovo ni nikoli pravi trenutek. Glede na potek dogodkov, očitno tudi za njiju še ni prišel čas slovesa.

Poklicali smo taksi, ki nas je odpeljal v industrijsko cono, kjer je bila velika športna trgovina. Izbrali smo nove superge, Christina jih je, in se po odstavnem pasu hitre ceste hitro, peš odpravili nazaj na Camino. To pa je bila le še ena dogodivščina, ki je uspela za nekaj časa pregnati siv oblak z našega sončnega neba. Vsaj za čas, ko je trajala.

____________________________

60

Fotograf. Ko se je dogodivščina na hitri cesti končala, se je na nebu ponovno pokazala razpoka. Vsak v svojem ritmu, s svojimi mislimi in varno razdaljo smo prečili polja in gozdove, ki so nas iz neoznačenih poti peljala nazaj do školjk in puščic.

Kakšen kilometer ali več pred mestom Aviles, sta Coreyev in moj korak ujela isti ritem. Besede pa so se ujele v pogovor o filmu, katerega vsebine se spomnim le toliko, da vem, da v njem nastopata fotograf in bruhajoč vulkan. A bistvo sta vprašanja, ki ju je vsebina tega filma navrgla na površje. »Kaj je v tvojem življenju bil trigger, ki te je pripeljal na Camino? » in »Kaj se ti mora v življenju zgoditi, da ga zares začneš živeti?«.

Koraki so se nehote ponovno razšli. Imeli so preveč dela z lovljenjem ritma preskakujočih misli, ki so bežale pred lavo. Malo pred alberguem pa smo ponovno vsi trije združili moči, da smo lahko koncu dne skupaj pomahali v slovo.

____________________________

61

Kuverta magenta barve. Dan pred odhodom na Camino, sem se v Ljubljani srečala s

Kuža, ki je v bifeju čakal, če bo slučajno
kaj padlo z mize.

prijateljico iz srednješolskih let. Podarila mi je kuverto magenta barve in mi pojasnila, »Kuverta je v tej barvi, da ne moreš videti kaj je v njej in ne smeš je odpreti, dokler ne začneš hodit in ko boš začela s hojo jo odpri, ko se ti bo zdel trenutek pravi!«.

Morda se zdi, da določene stvari stalno ponavljam. Res jih. Iz povsem preprostega razloga, ker so se tudi v resnici stalno ponavljale. Torej v albergue smo ponovno prileteli med zadnjimi. Nahrbtnike smo odvrgli v sobi za »priviligirane«, namenjeni zamudnikom in oddrveli na claro. Časa za bankomat ni bilo, denarja v žepih pa tudi bore malo. Kljub vsemu smo uspeli zbrati skupaj dovolj za eno mini rundo. S časom smo bil tako zelo na tesnem, da sem s seboj vzela vrečko s credencialom, kjer je varno počivala tudi kuverta magenta barve. Med čakanjem na clare se je pojavil tisti občutek, zdaj je pravi čas, da se skrivnostna vsebina končno razkrije.

Camino je še enkrat dokazal, da vedno poskrbi in nagradi svoje Peregrine! Kuverta je postregla s prijaznim sporočilom in 20€. Mi pa smo tako, kot so velevala navodila iz skrivnostnega sporočila, naročili novo rundo.

___________418,8 km____________

In se ponovno beremo jutri!