Camino del Norte 100&1 zgodba / Soto de Luina - Ribadeo

12.07.2014.

??,? km

65

Manjka mi en dan. In to ravno dan, ko je beseda padla na dan. Kljub temu, da smo vsak večer uspeli preseči in se smejati razpokam, ki jih je dan prinesel, je prišel trenutek, ko so besede kričale za tem, da jih nekdo glasno izgovori.

Sicer pa sem to dojela kot le še eno lekcijo, ki mi jo je z vso svojo prijaznostjo namenil Camino. Od kar pomnim se izogibam situacijam, zdaj lahko napišem tudi, sem se izogibala situacijam, ko bi glasno izrečene besede potencialno lahko povzročile razplet, ki ne bi bil ukrojen po mojem kroju. Četudi bi to pomenilo, da se s tem znebim ubijajoče negotovosti in neprijetnih občutkov. Vztrajanje za zaprtimi usti, da si podaljšam kaj?

Tudi tokrat ni bilo nič kaj dosti drugače. A vseeno malo drugače, nekdo je moral reči. Dopoldanske misli sem tako namenila pripravam na zlati rez. V glavi sem preigravala scenarije in igrala tetris z angleškimi besedami vse tja do kosila. Za kosilo smo se posedli za mizo in okoli nas je plesala visoka napetost. Prvi rez in visoka napetost je pobegnila iz balona, v katerem smo se znašli. Strinjali smo se, da vsak sledi ritmu svojih nog, pojedli kosilo in se skupaj odpravili na zadnjih sto kilometrov. In to je to.

Rahlo razočaranje, ker je bilo vse skupaj tako preprosto in čisto nič več. Torej, čemu vijuganje med razpokami vsa ta leta, v vseh podobnih situacijah? Ne vem. Odgovor je verjetno padel v eno od razpok.

____________???,? km________________

13.07.2014. - 14.07.2014.

66

??? - Ribadeo

88,5 km

In dnevi so hodili naprej. Niti iz svojega Credenciala niti slik niti spomina ne znam sestaviti poti, ki bi po posameznih dneh lahko pripeljala do konca tega našega Camina na Caminu. Na koncu dneva so bili še vedno naš glavni sponzor gin toniki & hrana & top dogodki in pogovori o vseh mogočih izkušnjah in zgodbah iz naših življenj, tam daleč stran, doma. Čez dan je korak sledil koraku, besede so se včasih zapletle v pogovor, pogledi so si podarili nasmeh. V družbi drug drugega je svojo spokojnost večkrat našla tudi tišina.

____________________________

67

Gospod Štumf. Sicer pa je morda čas, da se spomnim tudi našega nadvse pomembnega sopotnika, Mr. Socksa. Bil je povsem enakopraven član Camino Family. Po »lastništvu« je pripadal Coreyu in mu je na misiji Camino pripadala vloga bodyguarda. Njegova glavna naloga je bila varovanje trenutkov, ujetih v objektiv. Njegovi nalogi primerni pa so bili tudi njegovi privilegiji. Ves čas se je nosil naokoli in imel je celo pravico do poležavanja na mizi. Sčasoma je postal celo tako pomemben, da si je prislužil svojo zgodbo.

In če že pišem o pomembnih stvareh je morda čas, da omenim pomembne stvari, ki vrtijo svet na Caminu. Če bi svet vrtela taka pozornost in ljubezen, kot smo jo mi namenjali  svojim stopalom, bi na svetu zmanjkalo prostora za vojne in sovraštvo. Preživeli bi celo vsi brenčeči komarji. Ja, svet na Caminu pogosto vrtijo noge. Ko so zadovoljne one, je zadovoljen svet okoli njih. S kilometri se sicer naužijejo čudnega vonja, a ker so tvoje, jih imaš rad točno take, kot so. Zgodba mojih nog na tem Caminu se je v marsičem razlikovala od prve, vendar to ne spremeni dejstva, da so žulji in ostale tegobe le odraz našega duha in misli. Sicer se zdaj vsi razlogi, ki so risali usodo mojih stopal, zdijo nesmiselno smešni  in nepomembni, a takrat so imeli svojo moč.

En nasvet. Naj vas žulji ne odvrnejo od Camina! Raje si grame v nahrbtniku napolnite z iglo, sukancem, razkužilom, jodom, vžigalnikom in obliži. Sploh, če ob sebi ne boste imeli Christine in Coreya. Včasih žulji zahtevajo pozornost tudi sredi ceste. In če že vaši žulji ne bodo taki samovšečneži, bodo morda žulji vaših Camino prijateljev. 

____________________________

68

Prispetje in slovo. Zgodba o Caminu na Caminu se je z našim prispetjem v Ribadeo zaključila. Iz časa, ki smo ga preživeli skupaj, smo sestavili mozaik trenutkov ujetih v zdaj. Po dnevu ali dveh skupne hoje je postalo jasno, da se kilometri na moj števec prištevajo prehitro. In na začetku ni bilo napisano, kar tako malo, zaradi dramskega loka, da od načrtov, ki jih naredim preživijo samo tisti, ki niso namenjeni meni.

Po vseh prigodah in dogodah se je po nekaj dneh skupne hoje izoblikoval načrt, ki se je glasil Ribadeo pa kadarkoli že. Odlično bi bilo štirinajsti ali petnajsti julij. Nekaj malega pa je pri tem načrtu vseeno bilo drugače, za njega sem vedela, da ne bo odstopanj, ker jih ni smelo biti. Naših skupnih 357 kilometrov se je do konca odvrtelo 14.7.2014, s prispetjem v Ribadeo. Na vrsto je prišlo slovo, slovo od nečesa, kar se lahko zgodi samo enkrat in veš, da se ne more nikoli več ponoviti. In če bi mi bilo dano bi se delala, da vse skupaj ni nič posebnega, ker se bo tako ali tako  enkrat, ob priliki, vse skupaj nadaljevalo tam kjer se je vse končalo.

Tako kot vsakič do tistega večera, smo tudi tokrat dan proslavili z gin tonikom ter se za spremembo zabavali še z namiznim nogometom, z arašidi kot glavnimi igralci. Po nekaj odigranih partijah smo se nasmejani odpravili spat in se naslednji dan odpravili na skupni zajtrk, tako kot vsakič do sedaj. Po zajtrku smo se poslovili z objemom, brez odvečnih besed.

Po 312 urah neprekinjenega druženja se je zgodil moj Camino. Na tej etapi ni bilo trdoživih žuljev ali težkih misli, ki bi spremljali moj korak. Bilo je slovo. Kljub temu, da sem vedela, da je to zgolj moja lekcija, ki se ji ne da izogniti. Skušala sem pogumno in z dvignjeno glavo stopiti pred njo. Vseeno mi je za trenutek odrezalo krila. Ob jutranjem tavanju po mestu sem si zaželela poletne nevihte. Tako lepo bi se podala k otožnosti, ki je sledila mojemu koraku. Slovo je na dan priklicalo vsa stara poslavljanja, od katerih se nisem bila pripravljena nikoli zares posloviti. Zavedajoč se darila, ki mi ga je prineslo jutranje slovo, sem se poslovila tudi od njih in jih v objemu reke prepustila oceanu.

____________545,8 km________________

V naslednjem tednu

bomo potrkali na vrata,

ki vodijo na konec te zgodbe.