Camino del Norte 100&1 zgodba / Sebrayo – Cabuenes (Gijon)

09.07.2014

27,6 km

56

Smeh. To je nekaj, čemur bi se v življenju odpovedala z žalostnim srcem. Camino Family ga je proizvajala serijsko. Dnevi so se začenjali z nasmehom, kadar se seveda niso z glasnim hihitanjem. Nasmeh na obraz je lahko priklical komaj rojen osliček, krave, ki se niso hotele odzivati na mukanje z naglasom ali palica, ki je padla na tla že kdo ve katerič. Včasih pa je bilo dovolj že to, da so se pogledi preprosto srečali.

____________________________

57

Oprostite, kje so pa tuši? Začela se je sezona zrelih ringlojev. Vsakič, ko sva se s Christino začeli stegovati k polnim vejam,  se je Coreyu začelo muditi. Tudi ta dan se nam je ponudila priložnost in stegovali sva se za zrelimi sadeži vse dokler nisva, v svojem vidnem kotu, zaznali postave. Gospod naju je pozdravljal z visoko dvignjeno palico in nama medtem, ko se je približeval, nekaj glasno razlagal. Ker pa je Corey izginjal iz najinega vidnega polja, žal nisva imeli časa počakati, da bi izvedeli kaj nama je želel tako vneto povedati. Toda to ni zgodba o tuših.

Tuši so se zgodili zgodaj zvečer. Vprašanje, »Oprostite, kje so pa tuši?«, nas je nekoliko zmedlo in presenetilo. Tudi, če bi se vprašanje izkazalo, da je za milijon zelencev, nas tokrat verjetno ne bi ravno zanimiralo. Predvsem zato, ker nam gospod, ki nas je to spraševal ni bil simpatičen, sicer pa je bilo vprašanje postavljeno povsem na mestu. Vsi trije smo bili videti, kot da smo se ravnokar vrnili izpod tuša.

Prepričana sem, da so nam na recepciji razložili vse. Tokratni uradni albergue se je namreč nahajal v kampu z bazenom. In od zrelih ringlojev dalje nas ni zanimalo nič drugega kot to, da se bomo lahko kmalu kopali v bazenu. V kamp smo prispeli zadnje minute, tik pred osmo uro, ko se bazen zapre. Minute do zaprtja so trkale na vrata. Cilj je bil jasen. Poleg nahrbtnikov so v bungalovu morale ostati tudi boleče in ožuljene noge. To je precej olajšalo pot, ki je vodila čez leseno ograjo.

Kakšna osvežitev, četudi le za nekaj slabih minut. Kratko a sladko, ravno dovolj, da je voda pognala svežo kri po žilah. In ko smo se vrnili, je bilo pred našo malo hiško videti, kot da je dnevna rutina že daleč za nami. Mokri lasje, ukvarjanje z žulji, na mizi Don Simon, vrečka z… in dobra volja. Zadovoljni in nasmejani, ko smo se že vdali v veselje, da bomo tudi tokrat sami v hiši, nas pozdravi tisti nesimpatični gospod. Začel nam je zastavljati vprašanja, ne da bi ga zanimali naši odgovori. Kaj kmalu je tudi on nehal zanimati nas, zato je vse skupaj izpadlo dokaj nerodno, ko smo mu na vprašanje s tuši odgovorili z: »Ne vemo«.

Tokrat za nas ni bilo niti tuširanja niti pranja obleke. Smo pa po tem dogodku še pozno v noč, iz naše male terase, v družbi obeh Poljakov in ruhe opazovali vse kar se je dogajalo na drugi strani ozke stezice, v hiši s tuši in pralnico.

____________________________

58

House nummber 8 and drugs. »We have doctor, we have drugs, we don't have marihuana, do you want ruha[?«, je bil odgovor na vprašanje, če vemo kje je bungalov številka osem. To je utrujenemu in nič hudega slutečemu Peregrinu hitel razlagati eden od Poljakov, medtem ko je v roki držal polno prozorno vrečko belih tablet, med katerimi se je vsake toliko pobliskalo nekaj rumenega. Peregrin ni točno vedel kaj se mu je ravnokar zgodilo, zato je samo nemo odtaval dalje.

Poljakov izraz na obrazu, ob tokratnem srečanju s to magično vrečko, pa je bil veliko bolj hudomušen, kot takrat, ko jo je videl prvič. Ta čudežna vrečka je postala del naše rutine in je pritegnila marsikater vprašujoč pogled. Ibuprofen zjutraj, vitamini za čez dan in magnezij za zvečer. »Nikoli več na Camino brez njih!«, je rekla izkušnja iz prvega Camina!

___________414,1 km_________________

Buon camino do  naslednjega petka, ko se ponovno beremo!